ČasorisKorona je ves svet z zamahom pahnila na glavo. Stvari, ki so se nam zdele še manj kot leto nazaj popolnoma običajne, so lahko danes tvegane ali prepovedane. V celoten svet so treščile velike spremembe.
Obiskujem deveti razred osnovne šole. Zadnje leto je vedno nekaj posebnega, sploh pa sem se pouka po dolgih počitnicah že kar veselila. Predvsem zato, ker naj bi se šola začela ‘normalno’.
Seveda ne popolnoma normalno (v teh časih je malokatera stvar še normalna), zagotovo pa bolj običajno, kot se je zaključilo lansko šolsko leto.
Veselila sem se torej čisto navadnih stvari: srečanja s sošolci in sošolkami, prepisovanja besedil s šolske table in ne z zaslona, klepetanja med odmori … Lahko bi še naštevala.
Korona pa je prav povsod pustila svoje sledi: na hodnikih nosimo maske, čevlji morajo biti pospravljeni v vrečkah, po šoli so nameščena razkužila, sedežni red je že določen, menjavanje učilnic ni dovoljeno.
Seveda nič od tega ni običajno, a zdi se mi, da je za zdaj to še najboljši približek šole, kakršno smo poznali, preden se je po svetu razmahnil novi koronavirus in je naše življenje zaznamovala bolezen covid-19.
Na vsa pravila sem se navadila skoraj takoj in mislim, da je upoštevanje teh najmanj, kar lahko učenci naredimo, da preprečimo širjenje virusa kolikor se le da.
Res je tudi, da ne moremo sedeti zraven tistega, katerega želimo, in je nošenje mask ‘tečno’, vendar druge izbire, kot da upoštevamo navodila, tako in tako nimamo.
A tudi nekateri učitelji se strinjajo, da so posamezna pravila res malo ‘na glavo’. Na primer nošenje učbenikov v šolo je prepovedano, kot da navaden zvezek ne more prenašati virusa …
In vendar se mi zdi, da je vse to bolje kakor šola na daljavo, ki se lani ni ravno posrečila: naučili smo se bore malo.
Ob začetku šolskega leta smo si rekli: bomo videli, kako dolgo nas bo korona pustila v šoli. No, sedaj odgovor poznamo. Samo še en dan in spet bomo v situaciji, v kateri se bomo naučili bore malo. Upajmo, da samo začasno.
Koronavirus je novo normalnost zakoličil tudi v prostem času. Ko zapustimo hišo, nikoli ne pozabimo na masko. Na večernih poročilih kar naprej govorijo o njem. Kašljanje v javnosti je že kar tvegano, saj te zaradi tega vsi gledajo postrani.
A verjamem, da bomo nekega dne šli v službo, šolo, na avtobus in v trgovino brezskrbni in da o maskah ne bo več ne duha ne sluha.
Maša Tukarić, 9. razred, OŠ Vižmarje – Brod
***
Prispevek objavljamo v okviru projekta Alumni za boljšo znanstveno in zdravstveno pismenost (Alumni Advancing Science and Health Literacy), ki ga sofinancira U.S. Embassy Ljubljana.
Sandra
Katja
