Letos sem ugotovil, da sem zelo dober v badmintonu.
Na športnem dnevu sem premagal vse sošolce in bil s tem izbran za mednarodno tekmovanje v badmintonu v Tuzli, mestu v Bosni in Hercegovini. Z mano so bili učitelj športa, ravnatelj in sotekmovalec Rok.

Proti Tuzli smo se odpravili v četrtek po pouku, saj nas je čakala dolga pot. Vozili smo se kar 6 ur. V Tuzli so nas lepo sprejeli. Takoj so nam postregli z večerjo. Večer smo preživeli skupaj.
Učitelj naju je pripravljal za naslednji tekmovalni dan in nama vlival pogum vse do polnoči, ko sva končno zaspala.
Zjutraj smo se zbudili v tekmovalno vzdušje. Po dobrem zajtrku smo odšli v telovadnico na ogrevanje.
Kmalu je šlo zares. Poklicali so nas na igrišča in tekma se je začela. S prvim igralcem sem pometel kot za šalo. Tudi drugega sem premagal. Tretji pa je, moram priznati, bil nekoliko hitrejši in močnejši od mene. Pa naj mu bo.
Osvojil sem drugo mesto!

Takoj po koncu tekme sem poklical svojo razredničarko, da ji povem dobro novico. Bila je zelo ponosna name, pa učitelj in ravnatelj tudi.
Za nagrado smo se odpravili v pravo tuzelsko gostišče.
Preskusili smo tradicionalno hrano. Poslušali smo bosansko narodno glasbo.

Naslednji dan sta naju z Rokom učitelj in ravnatelj odpeljala še v mestno središče Tuzle. Popoldne smo se odpravili proti domu.
Na poti sem razmišljal … Ne vem, zakaj sem bil bolj srečen: ker sem bil drugi na mednarodnem tekmovanju v badmintonu ali ker sem se tri dni družil z ravnateljem in učiteljem ter z njima spoznaval svet.
Še zdaj zvečer težko zaspim, saj podoživljam vse nore dogodivščine.
Žan Verbanec Jerman, 7. razred, OŠ Milke Šobar – Nataše Črnomelj
