Tuljenje z volkovi

Volk je moja najljubša žival in njegovo skrivnostno življenje me zelo zanima. V lanskem šolskem letu sem zato raziskovala obnašanje volkov.

Mislila sem, da je volk človeku nevaren. Predvidevala sem, da ga je v naravi težko srečati, ker se boji človeka. Predvidevala sem tudi, da je volk družabna žival in da se v živalskem vrtu obnaša enako kot v naravi. 

Ugotovila sem, da se volkovi v živalskem vrtu obnašajo drugače kot v naravi, ker v naravi živijo v tropu, ki predstavlja družino, medtem ko v ujetništvu to velikokrat ni mogoče. Volk je v naravi zelo koristen, ker poskrbi, da se jelenjad in srnad ne namnožita preveč. 

Ugotovila pa sem tudi, da volk človeku ni nevaren, čeprav v veliko zgodbah nastopa kot nevarna žival! V zadnjih stotih letih niso zabeležili nobenega napada na človeka. Ker pa lahko napade drobnico, morajo kmetje ovce in koze zaščititi s psi in električnimi pastirji. 

Med raziskovanjem sem izvedela, da v Sloveniji že od leta 2010 spremljajo število volkov. Eden od načinov popisa volkov je tudi z izzivanjem tuljenja.

Tako sem tudi jaz avgusta skupaj s še 160 prostovoljci odšla tuliti volkovom.

Manica Kužner

Tuljenje je potekalo po celi Sloveniji, in sicer na 529 kvadrantih, ki so bili veliki 3-krat 3 kilometre.

Na začetku so nam povedali, da z izzivanjem tuljenja oponašamo volka, ki išče svoj teritorij. Če se volk nanj odzove, sporoči, da je teritorij že zaseden.

Da bi prepoznali volčje tuljenje, smo poslušali posnetke šakala, odraslega volka in mladiča. Povedali so nam tudi, da volka ne bo mogel slišati vsak.

Naša skupina je tulila na območju Pivke.

Zvečer smo se zbrali in razdelili so nam zemljevide, kuverte in liste, kamor smo si zapisali odziv volkov. 

Najprej smo skupaj vadili tuljenje, potem pa smo se odpravili na naše lokacije.

Prva je tulila mami, ostali smo bili čisto tiho. Tulila je štirikrat, v vse smeri neba, vmes pa smo tri minute počakali in poslušali. To je trikrat ponovila. Bila je tišina in bili smo malce razočarani.

Druga sem tulila jaz, štirikrat na vse strani neba. Zdelo se je, da ne bo nič, le psi so lajali. Potem pa smo prav v bližini zaslišali odraslega volka! Kar verjeti nismo mogli, da res slišimo čisto pravega volka.

Vsi navdušeni smo brez besed sedli v avto. Na bližnji avtobusni postaji smo pomalicali. Na poti do naslednjega kvadranta smo videli jazbeca. Tokrat je tulila Katarina, a brez uspeha.

Četrti kvadrant nas je pripeljal do pašnika. Tam si nismo upali tuliti, da ne bi vznemirjali ovc. Bila sem že zelo utrujena, saj je bilo že zelo pozno ponoči. Končno smo našli primeren prostor. Ostala sem v avtu, drugi pa so odšli ven na jaso. Mami mi je pustila odprta vrata. Očka je zatulil štirikrat, v vse smeri neba. Najprej so se oglasili psi iz bližnje vasi. Nato pa je v bližini zatulil odrasel volk in za njim še volčji mladiči. Bilo je kot v pravljici. 

To je bil najlepši dan v mojem življenju!!!! Večina prostovoljcev ni imela sreče, volkove so slišali le nekateri. Upam, da jih bom naslednje leto tudi videla. 

Manica Kužner, 4. razred, OŠ Spodnja Šiška