Tudi punce lahko vozijo traktor. In fantje lahko plešejo balet.

Kdo je bolj pogumen?

Kdo je lepši?

Kdo pametnejši?

Kdo bolje kuha? In pleše? In poje? In kdo bolje vozi avtobus?

Dragi mulc, kaj pa ti misliš?

Moji mali mulčki – tisti iz prvih in drugih razredov – so me vrgli na rit.

Skoraj na vsa moja zvita vprašanja so odgovorili, da so punce IN fantje lahko pogumni, lepi, pametni … Da so vsi lahko dobri plesalci in pevci. Da je mogoče res malo posebno videti punco, ki vozi traktor ali šolski avtobus, ali fanta, ki pleše balet ali se oblači v roza stvari, ampak če je tako, pa naj tako bo.

Punce in fantje so lahko prav enako kulski.

In potem se sploh nisem mogla delati pametno in jih še kaj naučiti.

Malo večji mulčki, pravzaprav mulci – tisti iz tretjih in četrtih razredov –, hm, to je že druga pesem. Pri njih pa so potekala prava pogajanja, debate, prepričevanja in trditve …

Mirne duše bodo lahko aktivno sodelovali v politiki, ko bodo le lahko.

Dekleta so namreč trdila, da so one bolj pogumne, pametnejše in lepše, fantje pa ravno obratno – razen enega, ki je bil že malo zaljubljen in je sramežljivo priznal, da so tudi punce kar »fejst za pogledat.«

Skoraj vsi pa so bili mnenja, da punce lepše pojejo, plešejo in kuhajo. Fantje pa bolje vozijo avtomobile in igrajo nogomet.

Ampak tukaj … pazi, miško. Njihova teorija se je kmalu zatem krasno porušila.

V naši šoli je namreč Evita. Evita je luštna, carska punca. Rada ima matematiko, sladoled in svoje sošolce. Ampak Evita premaga VSE sošolce v nogometu. Ne samo sošolce. Enkrat je skoraj odpihnila svojo učiteljico (torej – mene) s svojim šusom v gol. Od takrat se je izogibam, kadar jo vidim v bližini gola, žoge ali superg.

In v naši šoli je tudi Alen. Alen je prima fant, ki rad bere stripe, trenira karate, ima frajersko frizuro in … zelo lepo poje.

Je torej res, da samo fantje obvladajo fuzbal in samo punce po slavčje žvrgolijo?

Po teh trdnih – pred njimi stoječih – dokazih, so se morali strinjati, da obstajajo tudi punce, ki obvladajo nogomet, in fantje, ki lepo pojejo.

In biiiing, ena točka za fante in ena točka za punce.

Ker moramo učitelji vedno privleči na plan še dodatne dokaze – zelo radi važno vstopimo v razred s kakšno knjigo –, sem jim tako prebrala še dve knjigi: O papirnati princesi, ki je rešila princa pred zmajem in fantku Oliverju, ki je odlično plesal step.

Potem pa so morali poslušati še veliiiiiiiiko govorjenja ta pametne učiteljice, veliiiiiiiiko so morali razmišljati in debatirati, delati plakate in si ogledati še en kup videov.

Recimo video, v katerem fant pleše balet:

Pred ogledom so se složno strinjali, da je balet za punce.

Po ogledu pa smo se složno strinjali, da je bolj prav, da vsak dela tisto, kar čuti. Da je grozno, če nečesa NE počneš samo zato, ker te je strah, kaj bodo drugi rekli na to. In da so pravi carji tisti, ki si to upajo.

In složno smo si obljubili, da bomo pustili druge, da živijo tako, kot želijo. (In zdaj mi ostane samo še to, da stiskam zobe in pesti in upam, da se bodo na to spomnili tudi takrat, ko se bodo morali!).

Gledali smo še videe, ki so prikazali, kako v svetu nastajajo razlike med fanti in puncami; kako trgovci to delajo z namenom, da prodajo več izdelkov, na primer igrač; kako te razlike vplivajo na naša življenja; kako rastemo z njimi že od majhnega, ko nas zavijejo v roza ali modro odejico, in kako so te razlike zakoreninjene v nas.

Ogledali smo si norveški eksperiment, pa video o tem, da je treba iz škatle, ki nas omejuje.

In še o tem, kako je s spolnimi stereotipi v izobraževanju.

Nazadnje smo se pogovorili, kako velik, OGROMEN korak naredimo, če se tega zavedamo.

Če pustimo drug drugemu, da smo tisto, kar smo zares. Da fantje IN punce plešejo, pojejo, vozijo motorje, duhajo cvetlice … Da se zjočejo, da so kdaj zmedeni in ne preveč pogumni. Ali pa da kdaj povedo svoje mnenje zelo na glas.

Sploh ni važno, ali si fant ali dekle. Važno je samo, kakšno je tvoje srce.

Čisto zadnjo uro je k meni stopila učenka in rekla: »Učiteljica, odkar se pogovarjamo o tem, kakšni so fantje in punce, sem se začela drugače oblačiti. Nič več mi ni pomembno, da imam roza oblekice in da sem punčkasta. In zdaj se grem kdaj z mlajšim bratcem igrat vojake v gozd. Prej se nisem šla nikoli, ker sem rekla, da to ni za punce. V resnici pa se imava res carsko.«

In moj projekt se je zaključil. Ponosno sem se zazrla v deklico, jo počohala po glavi, ji spoštljivo pokimala, globoko zavzdihnila, zaprla knjigo (v resnici sem ugasnila projektor, ampak knjiga se sliši veliko bolj filmsko) in važno – z zelo dvignjeno glavo – odkorakala iz razreda.

(Pred tem sem deklici zapela še hvalospev, ji huronsko čestitala in bila blazno ponosna na to, kako kul učence imam – fante IN punce!!!)

Tršica Nina