SonjaSadina Mehić je na spolne stereotipe prvič naletela med gledanjem oddaje na Nickelodeonu.
»A takrat še nisem vedela, kaj je to,« pripoveduje petošolka z OŠ Hinka Smrekarja, ki je skupaj s sošolci v lanskem šolskem letu sodelovala na delavnicah o spolnih stereotipih.
»Zdaj to vem. Delavnica mi je bila zelo všeč. Zdi se mi prav, da smo se v šoli seznanili s spolnimi stereotipi, saj sem se tako naučila, da smo čisto vsi enaki v svoji notranjosti, tudi če se navzven razlikujemo, in da smo vsi enaki pred zakonom. Stereotipno ravnanje ni lepo niti prijazno ali spoštljivo.«
Prepričana je, da bi bilo za vse otroke dobro, če bi se v šoli seznanili s spolnimi stereotipi.
»Če bi se mi to kdaj zgodilo, bi bila zelo žalostna, a tudi zelo jezna. Tistega, ki bi tako ravnal z mano, bi vprašala, zakaj to počne.«
Komu bi se zaupala?
»Staršem. Tudi prijateljicam bi povedala, kaj se mi je zgodilo,« pripoveduje Sadina.
Do delavnice ni vedela, kaj so spolni stereotipi. Zdaj jih zna prepoznati v televizijskih oddajah, ki jih gleda, in jih našteti.
»Po televiziji sem videla, da je ena punca hotela voditi podjetje, pa so ji vsi govorili, da to ni mogoče. To ni res. To je spolni stereotip. Obstaja veliko podjetij, ki jih vodijo ženske. Še en primer stereotipa je, da punce ne znajo igrati nogometa ali da fantje ne znajo peti ali plesati. Nekatere punce znajo igrati nogomet in nekateri fantje znajo peti. Sama včasih igram nogomet in v našem razredu je fant, ki zelo dobro poje.«
V šoli se niso učili le o spolnih stereotipih ampak tudi o stereotipih na splošno in o predsodkih.
Sadini je bilo najbolj všeč, ko je učitelj razlagal o stereotipih in rekel, da Francozi radi jedo žabe ter polže in da se dobro poljubljajo.
»Nato je en sošolec dejal, da je to res; da se Francozi res dobro poljubljajo,« se nasmeje Sadina.
Učenke in učenci iz 4. b v šolskem letu 2017/18 so se nad delavnico o spolnih stereotipih tako navdušili, da so se odločili, da bodo še sami posneli nekaj skečev.
Izbrali so stereotipe, ki so jih želeli prikazati, in pripravili scenarij, nato pa po nekaj poskusih posneli prizore tako, da so bili z njimi zadovoljni. Odločili so se, da bodo z njimi sporočili, kako je za otroke bolje, če po ločitvi zanje skrbita oba starša; da punce znajo metati žogo tako dobro kot fanti; da punce znajo brati zemljevide; in da fantje dobro plešejo.
»Kako bi bilo tebi, če bi se kdo norčeval iz tebe?« se glasi njihovo sporočilo.
Tudi Sadini je bilo najbolj zabavno prav snemanje skečev.
»Na ta način sem se lahko več naučila. Ko sem igrala vlogo nekoga, ki je občutil stereotipno ravnanje, sem to tudi občutila. V glavi sem si vse predstavljala, in ko sem zaigrala, sem to lažje razumela.«
Kaj je takrat občutila?
»Ne vem, to je dobro vprašanje. Vprašala sem se, ali je pravično, da bi samo en starš skrbel za otroke, drugi pa ne. Oziroma da bi bil drugi starš od njih zelo oddaljen, razen takrat ko bi jih obiskoval,« pripoveduje Sadina.
Sandra
