Tudi Filip pleše in tudi Lara igra hokej

Filip Štepec: Ples je bil sprva hobi

Filip Štepec je letos zaključil šolanje na Gimnaziji Želimlje in zdaj peče piškote v pekarni Mojčine dobrote v Kranju.

Filip je plesalec in piškote peče zato, ker se letos še ni vpisal na fakulteto.

Rad bi namreč študiral ples, in to na Nizozemskem. Tja se je enkrat že odpravil na sprejemne izpite, vendar mu prvič ni uspelo. Letošnje šolsko leto bo zato preživel tako, da bo veliko plesal in vadil tehniko plesa. Da bo imel od česa živeti, pa bo pekel piškote.

»V Amsterdamu bi rad študiral koreografijo. Zakaj prav tam? Ker se je tam izobraževala tudi moja pedagoginja Ana Romih.«

Kot fant, ki pleše, je že doživel, da ga je kdo čudno pogledal.

»Ampak to je lahko tudi priložnost. Pritisk družbe je dobro sito. Obdržijo se tisti, ki lahko prenesejo ta pritisk. To pomeni, da si kot osebnost močan in kot plesalec kakovosten.«

Za Filipa je bil ples sprva hobi. Ko se je izkazalo, da bo to preraslo v nekaj več, so se njegovi starši odzvali, kot bi se mnogi drugi. Upali so, da se bo premislil in si poiskal poklic, s katerim bi se lažje preživljal.

»Vztrajal sem na svoji poti, jih pa razumem,« pravi Filip.

Pred sošolci in prijatelji mu je bilo najtežje, ko so mu rekli: »V redu, plesalec si. Zdaj pa pokaži, kako plešeš.«

Pri baletu, pravi, je namreč to lažje storiti. »Lahko pokažeš baletno formo, pri izraznem plesu, ki ga plešem, pa je to težko. Otroci in mladostniki si želijo, da je neka stvar konkretna, oprijemljiva. Ta ples pa ni tak. Ko so mi rekli ‘daj, pokaži’, sem se ustrašil, ali jih bom prepričal. Rekel sem si, da ne morem pokazati nečesa bednega, potem bo še slabše.«

Spominja se, kako je nekoč nastopil v predstavi Eko škrat. Igral je gensko spremenjenega korenčka.

»To je bila ful dobra predstava, imeli smo ful ponovitev. Najbolj grozno je bilo, ko sem moral nastopiti pred sošolci. Tedaj so ugotovili, da sem plesalec. Nikoli zato nisem imel težav, res pa je, da sem vedno imel več prijateljic kot prijateljev. Punce so to nekako lažje razumele in sprejele.«

Enkrat bi moral nastopiti kot solo plesalec na šolski predstavi za materinski dan, in takrat se je uprl. »Rekel sem ne. Še zdaj točno vem, zakaj. Ker je imela podravnateljica tak podcenjujoč odnos do te vrste plesa, češ ‘to ste vi, ki brišete prah’.«

Ampak ni bilo vedno tako, da se je uprl in se postavil zase. Včasih se je ustrašil in se umaknil.

O tem se je potem veliko pogovarjal s svojo učiteljico – koreografinjo Sašo Lončar.

»Pogovor je najboljša stvar. Rekla je, da na svetu ne bodo nikoli vsi vsega razumeli. Nič ni narobe, če te ostali ne razumejo. Pomembno je, da si ti ti in da na oder postaviš sebe. Tudi to ni tako preprosto in imam pravico, da se počutim, kot se. S tem ni nič narobe, fajn pa je, da nekomu povem.«

Filipu je bilo v osnovni šoli včasih nerodno povedati, da pleše. V srednji šoli pa zato, ker je plesalec, ni imel posebnih težav z vrstniki.

»Mislim, da smo vsi nekako zrasli in dozoreli, in to, da sem bil od njih drugačen, ker sem plesal, ni bil več razlog, da bi izstopal.«

Danes pa čisto ponosno pove: »Sem Filip, sem plesalec.«

Lara Srakar: Od baleta do hokeja

Lara Srakar je dijakinja prvega letnika kranjske gimnazije. Stara je petnajst let in že tri leta trenira hokej.

Najprej je dolgo časa plesala balet. Začela je, ko je imela štiri leta. Šest let je bila baletka, nato so treningi postali preveč naporni, saj je morala trenirati vsak dan do devetih zvečer. Preusmerila se je v hip hop.

Vmes je nekaj let s starši živela v Zagrebu in tedaj se je zaljubila v hokej.

»Z družino smo hodili na tekme Medveščaka. Veliko smo se družili in zabavali. Vzdušje v dvorani je bilo zelo spodbudno, povsem drugačno, kot je na derbijih v Sloveniji. Tam so navijači ploskali tudi igralcu nasprotnikove ekipe, ko je vstal, ker se je poškodoval.«

Po vrnitvi v Slovenijo je Larin oče zasledil, da lahko tudi punce igrajo hokej.

Najprej je začela igrati za ekipo v Kranju, nato v Ljubljani.

»Prvo leto sem igrala poskusno. Noben del opreme ni bil moj, razen drsalk. Ko sem ugotovila, da mi je hokej zares všeč in da bi ga rada trenirala, sem postopoma začela kupovati svojo opremo. Zdaj je vsa moja.«

Ko je prvič stopila na led kot hokejistka, je bila zelo vznemirjena. Komaj je čakala, da bo lahko šla na tekmo.

»V Sloveniji so trenutno trije klubi, kjer igramo punce. V vsaki ekipi je od 20 do 30 deklet. Stare smo zelo različno, najmlajša ima 12 let, najstarejše pa čez trideset.«

Večina deklet je v svet hokeja vstopila prek svojih sorodnikov. Nekatere so imele očete, ki so nekoč trenirale, druge starejše brate.

In kaj lahko dosežejo? Lahko se recimo uvrstijo na svetovno prvenstvo. Letos je bilo v Mariboru.

Lara pravi, da v šoli ne govori veliko o hokeju. »Ne zato, ker bi mi bilo neprijetno, ampak ker sem bolj tihega značaja in sem previdna pri tem, kar povem. Redkokdo me kaj vpraša o hokeju, sem pa imel nekaj prijateljic, ki so me zelo spodbujale. Govorile so mi ‘vso srečo na treningu, vso srečo na tekmi, ne se poškodovat’.«

Tudi njeni novi sošolci na kranjski gimnaziji zdaj vedo, da je hokejistka.

»Pri nemščini smo morali povedati dve resnici in eno laž o sebi in sem seveda vključila hokej. Vsi so rekli, da je to laž in ko sem rekla, da je to resnica, so bili zelo presenečeni.«

Lara Srakar upa, da bo še dolgo lahko igrala hokej.

»Morda ga bom morala kdaj za krajši čas opustiti zaradi šole, toda rada bi ga igrala – če ne za to, da bi tekmovala, pa za rekreacijo. Pri hokeju se namreč popolnoma sprostim. Hokej je igra, pri kateri moraš veliko misliti, in ko igram, odmislim vse druge skrbi. Pozabim na vse, kar se dogaja v mojem življenju.«