Včasih je treba stopiti ven iz poti, ki jih poznate

Na svoja stara leta sem se nekega dne odločila, da bom pretekla 16-kilometrski trail, tek v naravi!

Če sem čisto iskrena, so se to odločili moji prijatelji, ki niso želeli slišati prav nič o tem, da moja duša ni narejena za traile.

Športne aktivnosti, ki jih rada izvajam, so namreč v veliki meri podobne moji osebnosti, ki jo moj mož Tomaž imenuje pravljičar. S tem ima po mojem v mislih zmedeno bitje, z glavo v oblakih, ampak jaz mislim, da to misli na lušten način (ponavljam, glava v oblakih).

Ure, ki meri čas, korake in pritisk, nimajo. 

Tomaž je nasprotje pravljičarja. Teče, kolesari in po mojem še leti po zraku gor in dol na najbližji hrib, in to, pazi, večkrat na teden! Najraje to počne zjutraj, ko še vsi spimo. Med vikendom se potem okoli osmih zjutraj srečava na hodniku – on ravno s svoje gore, jaz iz spalnice.

Po mojih merilih ima kondicije kot pripravnik naslednjega Usaina Bolta, najhitrejšega človeka na svetu.

Zelo podobne sestave in fizične kondicije je tudi najina kolegica Špela. Tomaž in Špela sta tako lepega dne meni nič, tebi nič sklenila, da nas bo skupina petih ljudi pretekla trail.

»Da se bomo družili,« sta rekla. »Da bomo utrdili vezi, se neizmerno zabavali in si ustvarili neskončno lepe spomine na naše prijateljstvo.«

Pa smo se prijavili na Knap trail. Imenovan po rudarjih, ki so bili močni, pogumni, žilavi, hitri in vztrajni. In čeprav rada povem, da imamo čisto vsi Zasavci malo knapovske krvi, sem tisti dan, ko sem pretekla trail, prvič v to podvomila.

V tistem prvem vzponu, ki je trajal 543 let, pa sem ugotovila tudi, da se moja definicija zabave zelo razlikuje od definicije koga drugega.

Najprej se mi je zdelo, da se moram malo izkazati in se delati, da smo na isti ravni (nismo bili!), da zmorem tako hitro kot oni (nisem zmogla!), da je zame to izi bizi (ni bilo!).

Moje stanje je bilo podobno trpečemu knapu, ki ni narejen za tja, s potokom na hrbtu in trebuhu: Ninica sem ga poimenovala. Tomaž – ves svež, negovan in spočit – pa je ob meni prepeval pesem o škrjančku. Na ves glas. Nezadihan. Zraven je še žvižgal.

V tistem trenutku bi mi težko rekli pravljičar. Ker sem si želela samo to, da bi se mu škrjanček zabil v glavo. 

Ampak dejstvo je, da je Tršica Nina uradno nekje zapisana kot tekačica, ki je premagala trail. Knapovka, ki je potem precej dolgo hodila naokoli vsa važna z medaljo okoli vratu.

Zakaj težim s tole zgodbo pred počitnicami, vas zanima? Vsekakor zato, da se považim, predvsem pa zato, ker bi vam rada sporočila, da je včasih treba stopiti ven iz nekih poti, ki jih poznate.

Da je treba kdaj pa kdaj razburkati telo in glavo.

Da morate kdaj poskusiti kaj, o čemer ste že dolgo razmišljali, ali pa sploh ne.

Da je nujno, da se kdaj odpravite na tisti hrib, nekomu pokažete sliko, ki ste jo naslikali, nastopate, greste na koncert, napišete zgodbo ali pa prispevek za Časoris, karkoli … Da tečete na svojo goro.

Ustvarili spomine, bi rekla Tomaž in Špela.

Upajte si. Naredite letos med počitnicami kaj novega.

Odkar sem pretekla Knap trail, sem dobila že nekaj povabil na druge traile in se sama sebi kar malo dopadem. Predvidevam, da so ljudje opazili, kako močna, samozavestna in v formi sem.

No, dobila sem dve povabili. Ampak vsaj nekdo je opazil, kako močna, samozavestna in v formi sem. Pa četudi je bil to Facebook, ki ti pač ponuja stvari, ki jih sliši. Poleg bitcoin prošenj za prijateljstvo, seveda. 

Mogoče ne bom več šla na traile, ker še vedno ne maram pametne ure, ki meri čas, uvrstitev in srčni utrip. Ampak tisti dan sem splezala na svojo goro.

Srečno pot tudi vam!

Pa lepe počitnice,

Tršica Nina

***

Imaš vprašanje za Tršico Nino?

Kar piši ji na urednistvo@casoris.si. In z veseljem ti bo povedala kaj pametnega.