Prejšnji teden je v moj razred priletel mulc – videti je bil malo pretresen, malo osramočen, malo jezen.
Izkazalo se je, da se je na stopnicah spotaknil, potem pa izvedel čudovit polet, obrat v zraku in štrbunk na rit. In to pred celotnim oddelkom sosednjega razreda.

Pred celotnim oddelkom, ki se je potem v celoti nasmihal in štrbunk označil za legendarni polet tega leta. Mulca pa za Prevca, number 5 (številka 5). Če bi pristal v telemarku, bi imel celo nekaj možnosti za olimpijske, so rekli.
Začutila sem, da je prišel moj trenutek.
Trenutek, ko bo fant izvedel, da se mu ni zgodila najhujša stvar na svetu. Da ima fant v bistvu veliko čast, saj pred njim stoji sama gurujka nerodnih situacij: Tršica Nina.
Če povzamem samo nekaj primerov.
- Ko sem bila še mala mulka, je bil moj zaščitni znak kolo Kekec. Bil je moder in bleščeč. Povsod je šel z mano … ali pa sem šla z njim jaz. Nekega dne sem se počutila še posebej Fittipaldijsko (mimogrede, Fittipaldi je slavni dirkač formule). Odločila sem se, da se bom spustila z najbolj strmega hriba v naši ulici. Veter je plapolal okoli mojih ušes, lasje so se bleščali v soncu, ko sem slavnostno pomahala ljubezni svojega življenja in vpila: »Glej me, gleeeeej me …« In nato elegantno pristala z nosom v pesku. Pod parkiranim avtom. Izpod avta je gledala samo moja rit.
- Ste kdaj tekmovali s svojim najboljšim prijateljem v tem, kdo ga spoha bolj na glas? Torej, prdne, da se zatrese svet? Midve s prijateljico sva imeli nekaj precej zabavnih epizod s tega poglavja. Še posebej tistega dne, ko sva to počeli zunaj. Ko je meni uspel res legendarni prdec. Ko sva se obrnili, je pred nama stala druga ljubezen mojega življenja. Še dobro, da je zraven naju stal tudi moj mlajši bratec. Bratec, ki mu ni bilo čisto jasno, zakaj se njegova starejša sestra dere in ga ošteva, da se v javnosti res ne prdi in da to ni lepo.
- V petem razredu sem si pred celotnim razredom zlomila nos, ko sem pri telovadbi padla kot klada. Niti potrudila se nisem, da bi se zavarovala. Z rokami ob telesu direkta na nos. Pred vsemi.
- Naslednji podvig mi je uspel, ko sem bila malo starejša – sedmi razred, če se prav spomnim. Takrat sem se odločila, da se bom naučila bordati. Smučanje sem obvladala že od majhnih nog, bordanje pa je v tistih dneh postalo nekaj res kulskega, tako da mi ni ostalo drugega, kot da dve dilci zamenjam za eno. Mogoče bi bila ta zgodba bolj prijazna, če bi se svojih prvih bordarskih podvigov raje lotila na družinskih počitnicah, ne na šolskem smučarskem izletu. Na izletu, kjer sem svojo pot začela na otroški vlečnici. Vlečnici, s katere sem padla, pa vendar me ta navihanka ni hotela spustiti. Močno me je držala z bundo in me pol po riti/pol po hrbtu/malo po nosu vlekla vse do vrha vlečnice, kjer so zaradi mene morali vlečnico ustaviti in izvesti reševalno akcijo. Pred celo mojo šolo, ki je bila ravno na malici pod otroško vlečnico.
- Imam še eno smučarsko. Ko me je na smučanju tako zelo opeklo sonce, da se je moj obraz spremenil v veliko rdečo luno z utripajočim rdečim nosom. Nadomestek za praznični laser, vam rečem. Ker so se zvečer vsi moji prijatelji dobili, jaz pa nisem hotela zamuditi druženja, sem si na obraz nanesla tri kile in pol pudra. Pudra, ki je na mojem vročem obrazu rahlo razpokal. Ne bom pretiravala, če rečem, da bi tisti dan dobila avdicijo v zombijskem filmu. Laserski zombi.
- Pa še ena iz tega tedna. Te dni sem na parkirišču srečala učiteljico, ki je res zelo kul in oh in sploh. Tako zelo, da sem imela kar malo treme pred njo. Samozavestno sem stopila iz avta, ji mahala in razmišljala, ali naj jo pozdravim z živjo ali zdravo. Pozdravila sem jo z »Zdraaaavjo!«.
Dragi moji mulci.
Zgodilo se mi je vse to, pa sem preživela. Mogoče sem se za kak trenutek kam vdrla, ampak sem se potem zvlekla iz luknje in šla novim osramotitvam naproti.
Čeprav se vam kdaj zdi, da bo konec sveta, ko se vam pred mulci zgodi kaj izredno butastega … In imate občutek, da si bodo to za vedno zapomnili (da vas bodo recimo zelo dolgo klicali Nina Nos) … Se to kdaj pa kdaj zgodi vsakomur. Še najraje takrat, ko nas kdo gleda. Ko nas gleda veliko ljudi.
V teh časih nas ob tem še kdo posname. In ja … najbrž si boste res za vedno zapomnili ta prekrasni dogodek. Verjetno si ga bodo tudi prijatelji. In tudi ne prijatelji. Ampak čez nekaj časa bo to postalo smešno.
V takšnih situacijah jo najbolje odnesete, če se nasmejite sami sebi. Tako vam ne bo prišel do živega tisti, ki bi vas hotel zafrkavati. Ker bo brez haska, ker se boste vi že tako ali tako smejali svoji krasni dogodivščini.
Pogumno, moji dragi mulci!
Vaša gurujka nerodnosti Nina
***
Imaš vprašanje za Tršico Nino?
Kar piši ji na urednik@casoris.si. In z veseljem ti bo povedala kaj pametnega.