Nina
UrškaKo sem bila stara približno 15 let, sem se odločila, da je čas, da si pobrijem noge. Ja, velik trenutek zame.
In ja, vem, danes dekleta to verjetno naredite že prej … Ali pa sploh ne, ker imam občutek, da se strnišča in dlake vračajo nazaj v modo. Vsaj tako mi govorijo tisti videi, kjer si ljudje barvajo dlake pod pazduho na mavrico.
Pa mogoče ne gre za modo, temveč bolj za to, ker verjamete, da ženskam ni treba enkrat na teden pod mučilne naprave, aka strojčki za puljenje dlak, vosek, laserji … in da so kosmate noge nekaj normalnega in del nas, za kar se vam zahvaljujem.
Kakorkoli že, v naših časih so bile kosmate noge in podpazduha nedopustne. Nekaj, kar pač ne gre. Bljak in fuj. V mladosti mojih starejših sodelavk pa so bile črne dlake in čeznje bele nogavice višek lepote.
Očitno sem falila svoj čas.
Pri mojih petnajstih letih bi me samo dejstvo, da bi na celem svetu zmanjkalo britvic, pripravilo, da si nog ne bi obrila. Pa še v tistem primeru bi najbrž našla kak izredno boleč način, da bi se znebila kosmatih pošasti.
Moja babi je takrat rekla: Ninaaaa, pa ja ne boš počela tega. Poglej mene, pri moji starosti vse dlake izginejo.
Ker res nisem hotela čakati, da bom stara 70 let, preden se jih znebim, se od takrat naprej predajam mučilnim tretmajem za odstranitev raznoraznih puhkov.
In čemu tako dolg uvod, se sprašujete? Ker sem tako kot vsi zaskrbljeni starši in učitelji Slovenije to poletje prebirala raziskave o tem, kako petnajstletnice sanjajo o lepotnih operacijah.
Dejanskih operacijah!
Zdaj bo zvenelo zelooo hinavsko, ko se bom spremenila v svojo babi in vam zapihala na srce, da malo počakajte, pa vas mogoče stvari, ki vas motijo sedaj, ne bodo več motile.
Ja, vem, čakati je nevzdržno.
Razumem vas in vem, da vas moti kakšna stvar na vašem telesu. A naj vam zaupam, da čisto vsakega moti kaj na telesu. Tudi tisto osebo, ki se vam zdi, da je preprosto popolna. V resnici kdaj pa kdaj stoji pred ogledalom in razmišlja, kako čudno nesimetrične obrvi ima.
V petem razredu sem si zlomila nos in moj perfekten, filmski nos je takrat nadomestil runkelj (ali krmna pesa – če ne veste, kaj je to, poguglajte). Tudi jaz sem si želela, da bi nekje izkopala čarobno paličico in popravila to reč, ki je bila včasih moj nos. Dokler nisem nekega dne opazila, da sem zaradi puklastega nosu v resnici videti kot grška boginja. Z napako, a boginja.
Kasneje je prišel kdaj dan, ko so me motili štrenasti lasje, pa tisti odvečni centimeter na trebuhu.
Še malo kasneje pa so se štrene spremenile v sivino, pod očmi pa me pridejo pozdraviti podočnjaki, ki nastanejo, kadar grem spat pet čez deset.
Še danes se zgodi, da se kdaj počutim kot runkelj (upam, da ste do zdaj že poguglali zadevo).
Ampak ti dnevi niso prav pogosti. Veste, zakaj? To bi vam najraje zavpila na uho!
Ker je to, kako smo videti, samo ena maaaaajhna pikica nas. In ta pikica je takooooooo zelooooo manj pomembna kot to, kakšni ste tam notri. To je pikica v ogromni krogli, ki je sestavljena iz naše osebnosti, prijaznosti, notranje lepote.
In to je tista krogla, ki nas dela lepe! Pa čeprav imamo runkelj namesto nosu in dlake pod pazduho.
Se vam je že kdaj zgodilo, da se vam kdo ni zdel ravno fejst na videz, lahko bi celo rekli, da je bil na skrajni meji nečesa spodobnega …? Potem ko ste govorili z njim, pa je postal najlepši človek na svetu?
No, to!
Zato, dragi moji mulci … Lepi ste! Z grškimi nosovi, z neopaznimi mišicami, ravnimi in skodranimi lasmi, s kakšno kilo preveč ali premalo, s čudnimi obrvmi, s tankimi ustnicami, z vsemi napakami, ki vas v resnici delajo lepe.
Lepi ste! Ker ste lepi tam notri.
Vaša Tršica Nina
***
Imaš vprašanje za Tršico Nino?
Kar piši ji na urednistvo@casoris.si. In z veseljem ti bo povedala kaj pametnega.
