Tok tok na srce, TikTok

Kot se za učitelja spodobi, sem tudi jaz to zimo zbolela.

Za tisto hitro, straniščno virozo. Kar pomeni, da sem precej dneva preživela tam. Na kraljevem prestolu v kopalnici. Jaz, wc in moj telefon. 

V mukotrpnih trenutkih sem prebrala vse članke s fbja, pregledala domače živali, slike toplih nogavic, knjig in meme-jev Harryja Potterja, zato mi ni preostalo drugega, kot da zavijem na TikTok.

Zaradi raziskovalnih namenov, seveda. Ker ga imajo moji mulci. Ker vem, da so aktivni člani TikToka. Ker vem, da ga imajo radi predvsem zato, ker tam ni staršev. Vse to vem. To govorim za vsak slučaj. Da ne boste slučajno mislili, da sem tisti dan sedela na stranišču na štrbunk. Sem bolj napredna. 

Kar sem ugotovila, me je rahlo šokiralo in pospešilo mojo virozo. 

Prvič, glasbene podlage iz TikToka te rahlo zasvojijo. Sedejo v možgane in se vklopijo ravno, ko misliš, da si jih že pozabil. »B-b-b-b baby … Here boy … Are you crazy (vzdih, izdih)« …

Naučila sem se pet koreografij, s katerimi sem se potem hvalila pred mojimi mulci in ob tem zgledala kot odrasli, ki se trudi biti mlad. Strašno kul. 

Druga stvar pa je takšna. Dragi moji mulci, počutim se rahlo prevarano. Ne dolgo nazaj sem na dolgo in široko v članku razglabljala o tem, kako kul ste mulci, ker javno ne pišete grdih komentarjev. Da vam je to brez veze. Da ste carji in junaki tega sveta. Da svet delate lepši. Da so odrasli smotani in da so oni tisti, ki se derejo čez in čez po spletu, ker je za dve minuti crknila javna razsvetljava. 

V tej veri sem živela precej časa. Vas hvalila in bila ponosna na to, kako kul generacije prihajajo. Srečna in zadovoljna na svojem štrbunku.

Vse do … tiste viroze. Kjer sem še malo zavila na komentarje na TikToku. Ki so virozo prestavili v peto brzino. Na popolnoma novo stopnjo. 

Komentarji na TikToku so izvirni, domiselni, zelo zelo kreativni in … grozni. Grozni! Spletna omrežja so postala del nas. Pohvale, spodbude in grde stvari štejejo toliko kot v resničnem svetu.

Zato se sprašujem, zakaj, od kje, čemu moramo biti takšni drug do drugega? In kako sploh lahko kdo to preživi in še objavi svoje videe na takšnem omrežju?

Imamo že vsi trdo kožo, smo že tako navajeni tega, da nas sploh ne gane več? In kaj, res kaj imaš od tega, da nekomu napišeš, da je podoben drekovi riti. Ob tem se sprašujem tudi, kakšno rit ima drek. 

In kako, kako lahko nekdo nekomu zapiše stavek, kot je: »Ubij se!?« Komurkoli, kadarkoli? 

Hudo mi je, ko pomislim, kako se ob tem počuti lastnik videa. Kako bi se počutili vi? Vse to je nasilje. Nasilje, ki je prepovedano, zaradi katerega se pokliče policijo, in nasilje, ki lahko naredi ogromno škodo in pusti velike posledice tistemu, ki mu je namenjeno. Četudi niste želeli nič slabega. In je bilo samo za hec. Za lajke. 

Vem, da ta trenutek posplošujem. Niso vsi komentarji slabi, vmes se najde veliko lepih. Ampak teh bi res moralo biti več. 

Nikoli ne jamram čez mulce. Imam vas neskončno rada in vedno, vedno se bom postavila za vas in verjela v vas. In verjamem tudi zdaj. Verjamem, da bo takšnih komentarjev vse manj in da bodo zmagali tisti ta spodbudni. Ampak za to se moramo vsi potruditi.

Ne spodbujajte tistih, ki smetijo po svetu in spletu. Ne lajkajte njihovih komentarjev. Pomagajte tistim, ki so njihove žrtve. Bodite prijazni. Samo skupaj lahko naredimo svet lepši. 

Rada vas imam in verjamem v vas. 

Tršica Nina

***

Imaš vprašanje za Tršico Nino?

Kar piši ji na urednik@casoris.si. In z veseljem ti bo povedala kaj pametnega.