Pride kdaj dan …

V življenju se zgodi, da pride kdaj dan, za katerega bi si želel, da ne bi nikoli prišel. Dan, ki vse postavi na glavo. Dan, po katerem stvari nikoli niso več takšne, kot so bile prej. Dan, ki se začne kot čisto navaden dan, konča pa se … grozno.

Tudi meni se je že zgodil tak dan. Vse lepo in čudovito, potem pa … pufff …   

Na svet rada gledam z rožnatimi očali – to pomeni, da zunaj ni groznega vremena in da ne čutim, kako zelo »pritiska na nas« (kaj, hudiča, sploh pomeni, da vreme pritiska na nas?!?). Na ljudeh prej občudujem, kako kul frizuro imajo, kot pa opazim, da so se zredili. Poročila o prometnih nesrečah raje preslišim. In ko se vse zdi brez veze, mislim, da je nujno, da se brez veze spremeni v kaj carskega. Mogoče rahlo neumnega.

Kozarec torej ni na pol poln, ampak nafilan tja do vrha.

Seveda se tudi meni kdaj zgodi, da se zavlečem v kot, rahlo smilim sama sebi in se družim s čokolado. Ampak v kotu res hitro postane dolgočasno, zato se jaz in čokolada precej na brzino pobereva od tam.  

Vsaj ponavadi sva se. Do tistega groznega dne, ko sem se želela kar preseliti v tisti kot. In ko tudi čokolada ni pomagala.

Takrat se mi je prvič v življenju zgodilo, da je moj mehurček sreče počil in so se moja očala razbila. Prvič sem svet videla kot – surov, neprijazen, strašljiv, grozljiv kraj. Prvič sem videla in začutila, kaj vidijo ljudje, ki ne nosijo očal. Prvič sem jih razumela.

Vem, dragi mulci, da je marsikdo od vas že preživel takšen dan. In vse, kar pride z njim. Občutek brezupa, žalost, tesnobo, panične napade … In veste kaj? V tem niste sami, dogaja se ogromno ljudem … najbrž čisto vsakemu od nas in sami lahko naredite veliko, da vam bo bolje.

Meni je pri tem veliko pomagala Anja Kurent, moja prijateljica in soavtorica knjige NAJ. Takole mi je povedala: 

1. Nekomu povej, kako se počutiš. Zapomni si: Ko nekaj poveš glasno, postane manj strašno. In to je čisto, čisto res. Po vsakem pogovoru se očala malo popravijo.
2. Vedi, da se to ne dogaja samo tebi. Včasih nam je lažje tudi, kadar vemo, da nismo edini, ki doživljamo takšne stvari. Da je to popolnoma normalno in da je najbrž v tvojem razredu kdo, ki doživlja podobno kot ti.
3. Mirno dihaj. Vdih, izdih, vdih … Dihanje te bo umirilo. Tebe in tvoje telo.
4. Beri, poglej kakšno kul serijo. Tako se boš sprostil, umiril misli, jih preusmeril.
5. Pojdi ven. Narava ima čudežne moči. Včasih ti bo pomagala, da zadevo premisliš, včasih pa, da povsem odmisliš. Poskušaj tako: Za trenutek postoj, si oglej okolico in ozavesti, kaj vidiš: kakšne so barve, oblike, ti je kaj še posebej všeč, te zebe, ti je toplo, ali piha veter …
6. Telovadi, športaj, pleši, teci … Ob telovadbi tvoje telo samo proizvaja občutek sreče in ti pomaga, da ti je lažje.

Imej v mislih, da bodo ti občutki enkrat minili. Da se ne boš večno tako počutil. Da obstaja ogromno ljudi, ki so to doživeli, preživeli in z dvignjeno glavo odkorakali naprej v svet in doživeli tisti drugi dan. Dan, ki vse postavi na glavo in se zgodi nekaj … lepega.

Čeprav se svet malo ustavi in postane grozen, so na njem še vedno objemi, ki te čakajo, traparije, ki jih boš naredil zanalašč ali pa po nesreči, mali in veliki uspehi, sončni in bolj deževni dnevi in lepe, lepe stvari, ki se ti bodo še zgodile.

Mogoče so moja rožnata očala res polomljena in zlomljena na tisoče koščkov. In še več. Niso več takšna, kot so bila. Ampak so moja. In spet jih nosim. Vem, da mi bodo najbrž še kdaj padla z nosu. A upam, da jih bom znova in znova sestavila nazaj in jih nataknila na svoje mesto.

Vse dobro vam želim, dragi mulci.

Tršica Nina

***

Imaš vprašanje za Tršico Nino?

Kar piši ji na urednik@casoris.si. In z veseljem ti bo povedala kaj pametnega.