Ko sem bila mala, sem bila mali razbojnik. Bolj fantovske sorte. Nič kaj punčkasta.
S sosedovimi otroki smo se po hribu vozili z rolko ali bmxom – tam, kjer so sicer vozili avti.
Pri tem se je zgodilo, da je dekle z najlepšim nosom v vasi pristalo z nosom v kamnih ali s kamni v nosu (kakor obrneš).
Legenda pravi, da jo od takrat kličejo Nina Nos.
Zgodilo se je tudi, da je soseda Reneja na rolki odneslo na skakalnici tako daleč, da je pristal na drevesu.
Kadar nismo z rolko skakali na drevo, smo nanj plezali, postavljali bunkerje, rabutali in pekli koruzo ali pa smo s čolnom gumico ob bližnjem potoku hoteli zajadrati v svet. Peljali smo se točno dva metra, ko je gumica počila, ampak namen šteje.
Naša najljubša igra je bila rokoborba – drug drugega smo metali pod breg. Pod breg, kjer je bilo polno kamenja. In kakšna kača.
Lahko si predstavljate, kako ljubka sem bila, ko sem oblekla belo krilce in balerinke. Na svoje modro-zelene potolčene noge. In kamne v nosu.
Ja, vem, da se sliši kot zgodba iz Pastircev, ampak to res ni takoooooo zelooooo daleč.
Moje otroštvo je bilo res carsko in prisegla sem si, da bodo moji otroci in tudi moji otroci v šoli prav tako luštno potolčeni, razmršani plezali po drevesu s kakšnim kamnom v nosu.
Potem pa sem postala starš. In učiteljica.
Ne vem čisto točno, kaj se zgodi v obdobju med potolčeno frkolino in dnevom, ko ta frkolina postane mami, a resnica je, da frkolina postane malo manj frkolinasta, manj pogumna. Ali pa samo bolj ve, pri kateri dejavnosti se lahko dobi kamne v nos. Eni temu menda dolgočasno pravijo »odraščanje«.
In potem je ta frkolina, ki je včasih splezala po drevesu na streho in tam zobala češnje, zdaj rahlo nemirna:
- ko zasliši zvok na tisoče km stran, ki bi mogoče lahko bilo grmenje, če res zelo zelo prisluhneš. Nikoli ne veš, kdaj se strela odloči, da bo udarila bližje. Gremo raje pod streho;
- ko njen otrok skače po kavču. Ker lahko čudno pade;
- ko se otroku kjerkoli na koži naredi čudna miniaturna pikica;
- ko otroci naokoli mahajo s palicami in se sabljajo. Ker bi si lahko iztaknili oko;
- ko splezajo na tretjo vejo na drevesu. Prva je že totalno kulska, ni treba iti višje.
Jah, ko si enkrat odrasel in imaš ob sebi male frkoline, včasih postaneš paničen zaradi raznih reči.
Ampak vseeno poskušaš poslušati malega razbojnika v sebi. Tistega, ki ti govori, da je zunaj res dež, ampak da je neznansko fino skakati po lužah in peti v dežju. In da mulc res lahko pade s kavča, ampak da se fino razgiba, ko skače in se hkrati nauči narediti preval. Da se otroci morajo zabavati s palicami in se loviti po gozdovih.
Verjetno se sprašujete, kakšno je sporočilo današnjega pametovanja.
Čisto preprosto. Rada bi, da veste, da odrasli želimo svojim mulcem same krasne stvari, lepe poti in neverjetne dogodivščine.
Pa vendar smo ob tem včasih malo panični. Včasih za brez veze, včasih pa je kakšna stvar resnično nevarna za vas.
Veliko stvari smo že doživeli, veliko pa videli in slišali. Zato nas je včasih strah za vas. Zgodi se, da premagamo sami sebe in vam pustimo pasti z drevesa, včasih pa težimo in vam na riti vežemo povštre, da bi vas zavarovali.
Današnji nauk je torej sledeči: Ko boste naslednjič želeli na downhill s kolesom in vas bosta mami ali oči gledala s solzami v očeh, ju poskušajte razumeti. Fino se jima zdi, da ste v naravi, da športate, se družite … vendar ob vseh teh super stvareh pomislita še na tisoč ne tako prima stvari, ki bi se vam lahko zgodile. Zato bodite nežni z odraslimi. Včasih to rabimo. Tudi tisti z zlomljenim nosom.
Pa lep pozdrav,
Tršica Nina ala Nina Nos
***
Imaš vprašanje za Tršico Nino?
Kar piši ji na urednik@casoris.si. In z veseljem ti bo povedala kaj pametnega.