O želvici, ki se je izgubila v morju, in sončnicah, ki so spet visoke

Včasih se zgodi, da v razred pride kakšen žalosten mulc, ki ostane brez babice. Ali dedka. Ali koga drugega, ki mu je bil blizu.

Včasih se zgodi tudi, da kakšna mulka napiše pismo kakšni tršici, ker jo je strah lastne smrti in ne ve, kako se spopasti z vsemi temi občutki.

Včasih se zgodi, da tudi kakšna tršica ostane brez koga, ki ga je imela neskončno rada, in ne ve, kaj bi naredila, da bi bila njena bolečina malo manj boleča. 

Ljudje različno doživljamo izgubo bližnjih. Nekateri se po takem dogodku spopadajo s hudimi psihičnimi težavami, depresijo, globoko žalostjo, so razdražljivi, jokajo ob nepričakovanih trenutkih, hitro se skregajo.

Lahko se celo počutijo krive za smrt, si očitajo in ne odpustijo.

Nekaterim se zdi, da so izgubili ves smisel v življenju. Nekateri o tem nočejo govoriti. Nekateri so jezni, saj se jim zdi, da jih je umrli zapustil. Nekateri so videti veseli, kot da se ni nič zgodilo.

Vse to je v redu in normalno. Vsak drugače doživlja izgubo. Pa vendar je treba paziti na vse te občutke. Če žalost postane prehuda in pregloboka, mora žalujoči poiskati pomoč.  

Tudi Metki se je nekega lepega poletnega dne, ko sončnice že visoko rastejo, življenje povsem spremenilo. V nesreči je umrl njen mlajši brat. Njen brat, ki ji je kakšno uro prej še kaj ponagajal, ji pomagal pri projektih in z njo jedel špagete pred televizijo, potem pa ga ni bilo več.

Metka se je tako morala spopasti z vsemi temi čustvi, ki jih ni poznala. S prijatelji in z bližnjimi, ki niso vedeli, kako se obnašati do nje, z žalujočo družino.  

Dve leti kasneje je Metka napisala svojo zgodbo.

Zgodbo, ki kljub težkemu dogodku vlije malo svetlobe; zgodbo s čudovitimi ilustracijami, ki jih je naslikala njena prijateljica Nastja. V spomin na brata. Ker Metka ve, da bo vedno tam nekje ob njej. 

Metka je svojo zgodbo napisala tudi za druge mulce. Da boste vedeli, da se vaše življenje ne konča s tem, ko se konča življenje nekoga drugega. Da boste znali poiskati pomoč. Da boste vedeli, kako so vaši mešani občutki nekaj normalnega. Ali pa da boste približno vedeli, kako se obnašati do nekoga, ki je izgubil svojega bližnjega. 

Metka je del svojih čustev prenesla na papir, kar je eden od načinov, s katerimi si lahko pomagamo pri žalovanju. 

Kako pa si lahko žalujoči še pomagamo ob izgubi bližnjega? 

• Pogovor z ostalimi žalujočimi. Velikokrat se je težko pogovarjati s tistimi, ki so prav tako žalostni, saj vemo, da je tudi njim hudo, in se bojimo, da jih bomo ob tem spravili v še večjo žalost, solze, jok. Pa vendar nam je lažje, ko svoje misli in strahove izrečemo na glas. Prav tako nam je lažje, če vemo, da se še kdo počuti tako kot mi. 
• Včasih pa smo z njimi lahko le v tišini in je že bližina dovolj, da nam je lažje.
• O naših čustvih, strahovih se lahko pogovarjamo s prijatelji, starši, tistimi, ki so nam blizu, ki jim zaupamo. Kadar nekaj poveš glasno, postane manj strašno. Objemi, pogovori, to, da nas nekdo posluša, razume, včasih naredijo čudež. 
• Pri žalovanju včasih traja nekaj časa, preden se vse postavi v normalne tirnice življenja. Za žalost si je treba vzeti čas. Žalovanja navadno ne moremo pregnati kar v trenutku, lahko traja precej časa, da nam postane lažje. Pa vendar se ponavadi zgodi, da je vsak dan malo lažje. 
• Lahko se zgodi, da ob takšnih dogodkih doživimo tesnobo ali panične napade. Takrat poiščimo pomoč odraslih, ki nam bodo pomagali, da se bodo naši občutki umirili.  
• Včasih je treba poiskati pomoč psihologov ali psihiatrov – to so ljudje, ki poznajo strategije in načine, ki nam lahko pomagajo, da se počutimo bolje. In da kljub naši izgubi živimo srečno in polno življenje.
• Za žalujoče otroke obstajajo razna srečanja, tabori. Tam otrokom pomagajo strokovnjaki, hkrati pa se med seboj srečujejo otroci, ki so v podobni situaciji in tako bolj razumejo drug drugega. Ena od takšnih skupin je Hospic. 
• Za otroke obstaja TOM telefon – telefon, na katerega lahko otroci pokličejo, kadar se ne počutijo dobro. Na drugi strani vas sprejmejo strokovnjaki, ki vam bodo znali pomagati. 
• Kadar nam je hudo, lahko pomaga tudi sprehod, glasba, tek, slikanje … Nekaj, kar nam za kak trenutek odklopi misli in sprosti telo. Skozi umetnost lahko damo žalosti pozitiven vidik – ob takšnih čustvih lahko nastane čudovit film, knjiga, slika, glasba … 
• Pomaga tudi jok. Na ves glas, če je treba.  
• Včasih pomaga, če tistemu, ki je umrl, napišemo pismo in zapišemo, kako se počutimo. Pismo lahko kasneje tudi uničimo in sploh ni treba, da ga komu pokažemo.
• Pomaga tudi ritual prižiganja sveče – doma ali na grobu. Da si vzamemo čas za tistega, ki je umrl, mislimo nanj, mu prižgemo svečo.  
• Vedite tudi, da vaši prijatelji mogoče ne vedo, kako se obnašati. Mogoče jim bo težko govoriti o tem, mogoče se bodo delali, kot da se ni nič zgodilo, mogoče se bodo trudili, da vas spravijo v dobro voljo, mogoče se ne bodo zavedali, kako hudo vam je …

Kako pa lahko pomagamo žalujočemu? 

• Stojimo mu ob strani in smo ob njem, če nas potrebuje. Če se ne moremo videti z njim, mu kaj napišemo. Tako ve, da, četudi nismo skupaj, ni ostal sam.  
• Moramo razumeti, da se žalujoči spopada s čustvi, ki jih ne pozna. Zato nas bo mogoče kak trenutek odrival stran, mogoče bo razdražen ali jezen, drug trenutek bo vesel in dobre volje, spet tretjič pa bo potreboval objem ali nekoga, da ga spravi v smeh. Lahko se zgodi, da zelo hitro menja razpoloženja in občutljivost na dejanja ali besede drugih. 
• Včasih bo postal žalosten ob povsem čudnem času. 
• Večkrat je reakcija ljudi ob žalujočem takšna, da se izogibajo omembe umrlega, pa vendar se žalujoči včasih želi pogovarjati o tem. Mogoče ga lahko previdno omenimo, vprašamo, če želi govoriti … 
• Ne obsojajmo njegovih reakcij in ne debatirajmo o njegovem stanju javno po družabnih omrežjih. 
• Če žalujoči recimo posname video, kjer poje ali pleše, in ga objavi na družabnih omrežjih, ne komentiramo z neprimernimi komentarji (to se dogaja zelo pogosto in res ni v redu).  

Dragi mulci, sama verjamem, da če bi se ljudje več pogovarjali o smrti, bi jo mogoče lažje sprejeli in bi bolj vedeli, kaj narediti z vsemi temi čustvi, ki se takrat pojavijo. Zapomnite si vsaj eno stvar: da niste sami. In da imate vso pravico na tem svetu, da se z nekom pogovorite ali prosite za pomoč, kadar se ne počutite dobro. 

In tako so nekega dne sončnice spet visoke in tistega dne spet vidiš, kako lepe so. 

Vaša Tršica Nina 

***

Imaš vprašanje za Tršico Nino?

Kar piši ji na urednik@casoris.si. In z veseljem ti bo povedala kaj pametnega.