Najboljša učiteljca Nina Jelen

Uf, v Časorisu skačemo do stropa in pokamo od ponosa.

Naša Tršica Nina je dobila nagrado, tako čisto pravo pravcato nagrado za najboljšo the best učiteljico na svetu. No, ali pa vsaj v Sloveniji.

Saj za nas je najboljša na svetu, ampak zdaj imamo dejansko črno na belem, da je Tršica Nina prav gotovo ena najboljših učiteljic ever v Sloveniji.

Nina Jelen iz OŠ Ivana Skvarče v Zagorju ob Savi, ki je vrsto let poučevala na podružnični šoli Podkum, je namreč prejemnica državne nagrade za izjemne dosežke v osnovnem šolstvu.

Kaj je njena skrivnost, kako ji to uspeva?

Nina, kdo so pa tvoji (življenjski) učitelji? 

Ker sem že od majhnega zelo rada brala in brala sem kar naprej, sta bili moji najljubši učiteljici – učiteljici za slovenščino in književnost.

Imela sem dve res carski učiteljici – eno v osnovni in potem eno v srednji šoli. In obe sta morali prebirati tiste moje prve zapise, dooooooooooolge romane – najstniške Ninarije, za katere upam, da sta jih zakopali globoko, globoko v svoja srca.

Takrat sem si na tiho želela, da bi postala najmlajša romanopiska na svetu. Romane sem pokazala samo njima (uffff) in obe sta jih dejansko prebirali, se prebijali čez strani in strani ljubezenskih izlivov in hrepenenja, in mi potem še svetovali, kako bi stvar lahko izboljšala (najbrž skrajšala). Pa naj še kdo reče, da učitelji nimamo dobrih živcev, hehe. 

Najmlajša romanopiska sicer nisem postala, sem ju pa imela zelo rada. Bili sta pravični, pripovedovali sta krasne zgodbe in želeli sta, da učenci o njih razmišljamo in se pogovarjamo (o zgodbah, ne učiteljicah, hehe). 

Verjamem, da življenjski učitelj lahko postane tisti, ki ima rad otroke, ki jih posluša in ki je iskren. 

Katere metode za poučevanje najraje uporabljaš? 

Lansko leto nas je ravnateljica pozvala, da v poročilu zapišemo samoanalizo. Ko sva se pogovarjali, mi je povedala, da je po prebranem ugotovila, da se ogromno ukvarjam z motivacijo otrok. In ko sem razmišljala o svojem načinu poučevanja za nazaj, sem ugotovila, da je to čisto res, pa se tega še sama nisem zavedala. 🙂

Torej, moje vodilo je bilo že od nekdaj, da se vsi v razredu dobro počutimo, da se med seboj razumemo, se spoštujemo in si zaupamo.

Otroke pohvalim za njihov trud in delo, povem pa jim tudi, kaj in kako bi lahko izboljšali svoje znanje, obnašanje … Poslušam jih in rada ustrežem njihovim željam.

Vendar se morajo tudi oni truditi, da upoštevajo razredna pravila, da pri pouku sodelujejo in delajo po svojih najboljših močeh.

Veliko ur izvedemo zunaj, če se le da tečemo, igramo se igre – socialne ali pa samo tako, za sprostitev.

Tudi starejši učenci se radi igrajo igre, čeprav jih imamo že za tako zelo odrasle. Letos so mi petošolci povedali, da so zelo veseli, kadar se igramo, ker se oni radi igrajo, čeprav vsi želijo, da so že odrasli.

Takšne aktivnosti res vzamejo nekaj časa, vendar so vredne zlata. Otroci se spočijejo, poigrajo, zbistrijo možgane in potem so spet pripravljeni za delo. Pouk poskušam narediti zanimiv, pri obravnavi snovi pa poskušam ure izvesti tako, da učenci sami iščejo rešitve, odgovore, brskajo po informacijah in se učijo drug od drugega. In obožujem ure, ki so drugačne, zanimive, izvirne. Kadar mi šine kakšna ideja v glavo, komaj čakam, da jo izvedem.   

Kaj vse počneš, da svoje znanje predajaš naprej, da bodo še drugi tako carski učitelji, kot si ti?

Mislim, da je ogromno carskih učiteljev na tem svetu. Že na naši šoli je mnogo učiteljev, ki so mi za vzor. Mislim, da ima vsak kakšno dobro stran. Kot sem enkrat zapisala za Časoris: V življenju boste srečali mnoge učitelje. Nekatere boste oboževali, druge bi pa raje poslala iz razreda. 

Svoje ideje pa rada delim. Projekte, igre, pesmi, učne ure … Če mi uspe kaj res dobrega, nikoli ne zadržim zase. Stvari delim v najbolj kul spletnem časopisu Časoris, na svojem socialnem omrežju, v skupinah učiteljev itd. …

Če je ura res uspela v mojem razredu, zakaj je ne bi uporabil še kdo drug?

Nina Jelen

Učitelji smo na svetu zato, da naši otroci z nami rastejo. In zato, da smo jim za vzor. In sama želim, da moji otroci niso sebični, da so pozorni drug na drugega, da si med seboj pomagajo in da vidijo svet lep.