Nina
UrškaZadnjič sem brala študijo o tem, kaj ljudje obžalujejo tik pred smrtjo. Veste, kaj so rekli?
Da jim je žal, ker so se premalo družili s prijatelji.
Najbrž se vsi strinjamo, da je imeti dobrega prijatelja približno tako, kot bi ob sebi vedno imel puhasto, toplo blazinico.
Ko ti je težko, se odeneš vanjo, ko si srečen, je ob tebi nekaj strašno prijetnega, ko padeš, padeš v mehak objem. Fino je, če ima ta blazina tudi kakšen stranski žep, v katerem se vedno skriva čokolada. Ali pica. Še bolje, če oboje.
Prijatelje si pogosto predstavljamo kot bestiče iz kakšne hipersrečne nanizanke.
Vedno srečni, vedno držijo skupaj. Tudi če se skregajo, so čez minutko spet najsrečnejši ljudje na svetu in skupaj srečno živijo do konca svojih dni. Pa naj se zgodi karkoli. Karkoli!
Prijateljstvo premaga vse! Pa je v resničnem življenju tudi tako?
Včasih ja! Včasih kakšna prijateljstva trajajo celo življenje.
Najprej skupno lulanje v pleničke, potem sledi faza roza las in prepričevanja staršev, da vaju pustijo dlje zunaj. Pri štiridesetih pridejo pikniki s čevapčiči in karaokami, v starosti povsem sivih las pa plesni žuri s TikTok koreografijami iz mladosti (vsaj tako si jaz predstavljam, da bo, ko bom enkrat babica).
Takšna prijateljstva so res neverjetna. In tisti, ki ima takšnega prijatelja, je en veeelik srečko.
Hipersrečnež. Kot tisti bestiči iz reklam.
Včasih pa ni tako.
Včasih prijatelji odidejo, se oddaljijo, včasih vas celo prizadenejo, naredijo kaj, kar si želite, da vam prijatelj ne bi nikoli naredil.
Ljudje se spreminjamo, z leti pa se spreminja tudi naš pogled na svet, naše navade in želje.
In tako se zgodi, da si vi želite na veliko žurko v središče mesta, kjer bi plesali, se družili in peli, vaš prijatelj pa hoče ostati doma, brati poezijo ob svečah in se pogovarjati pametne reči. Včasih gre to dvoje skupaj. Enkrat počneta to, drugič pa drugo. Včasih pa se takšno prijateljstvo ohladi.
In pride dan, ko vi z nekom drugim plešete, se vrtite in pojete, vaš prijatelj pa z novim prijateljem citira Toneta Pavčka.
Je to narobe?
Sliši se, kot da vsak dela tisto, kar si je želel. To je res. Je pa tudi res, da te stvari lahko bolijo in da nam je zaradi tega hudo.
Težko je tudi takrat, ko se nekdo, ki ste ga imeli za najboljšega prijatelja na svetu, izkaže, da je ena navadna zelo nemehka in nepuhasta blazina.
Da o vas govori grde reči, izdaja vaše skrivnosti, si vzame čas za vaju samo, kadar nima koga drugega, in vas smeši. Takšnega prijatelja naj vaša mehka blazinica kar odpelje na en drug konec sveta in ga tam pusti.
Resnično, takšen človek vas ni vreden. Pa tudi vi ste vredni nekoga, ki vas ima rad. Čisto vsi.
Takšne stvari se dogajajo vsem nam.
Tudi kakšni štiridesetletni tršici.
Prijateljstva niso vedno kot tista iz reklam in najbrž boste v življenju spoznali veliko ljudi, ki bodo dišali po puhasti blazinici. Kakšna bo ostala pri vas, nekaj pa jih bo veter hitro odnesel stran. Sem in tja bo kakšna prišla tudi samo za trenutek, ampak bo ta trenutek epski.
Če čutite, da vašo blazinico nese drugam, se trudite zanjo, borite se, poskušajte najti nekaj, kar vas bo spet povezalo. Skupaj poiščite rešitev.
Če pa ste vse to že naredili in sta vseeno odplavala vsak na svoj konec, je bilo mogoče tako prav.
Mogoče izza ovinka že hiti nova blazinica – s čokolado in pico v žepku, samo za vas.
Na dobre prijatelje!
Vaša Tršica Nina
***
Imaš vprašanje za Tršico Nino?
Kar piši ji na urednistvo@casoris.si. In z veseljem ti bo povedala kaj pametnega.
Sandra
Mateja
Rebecca
