Mali in veliki (ne)uspehi

Za hip zatisnite oči in pomislite … Kaj je bil vaš največji uspeh v zadnjem mesecu? Kako ste se ob tem počutili?   

Zdaj pa razmišljajte še malo. 

Pa še malo. 

Upam, da niste odgovorili, da v zadnjem mesecu pa res niste ničesar dosegli. Ker če zares, zares razmislite … Boste pametno natuhtali, da se nam prav vsak dan lahko zgodi, da nam nekaj uspe. Včasih je to nekaj veeeeelikega, včasih pa so to manjši uspehi, ki se jih sploh ne zavedamo. 

Ko so moji mulci dobro razmislili, so odgovarjali takole: 

»V tem mesecu sem prvič dobil oceno pet in počutil sem se neverjetno. Noro fajn je bilo, ko sem čez pol igrišča dal gol. Potopil sem se kar 6 metrov in bil sem ponosen. Čisto sama sem spekla torto in res je bila dobra. Meni je uspelo, da sem prehodila pohod, ki je trajal kar sedem ur … Čisto sama sem skrbela za kužka. Počutila sem se kar malo odraslo. Sestavil sem zajčnik in tako uspel prepričati starše, da so mi kupili zajčka.« 

Verjetno se strinjate, da za takšne vrste uspehov ne dobimo medalje, ne omenjajo nas po časopisih in ne kličejo nas v predsedniški urad, da bi nam segli v roko. 

Pa to pomeni, da nič ne štejejo? 

Ravno obratno. To so tisti uspehi, ki štejejo največ. To so uspehi, ki nam pomagajo, da rastemo, se naučimo novih reči, postanemo bolj pogumni in samozavestni. Mali uspehi, ki včasih postanejo veliki. Tisti, ki nas mogoče kdaj popeljejo do kakšnih neverjetnih odkritij in dosežkov, za katere se nam niti sanjalo ni, da jih bomo enkrat dosegli.

In res je prima, da znamo te uspehe proslaviti. Ko nam nekaj uspe, je pomembno, da se za trenutek ustavimo, damo sami sebi petko, se pocrkljamo z nečim, kar imamo radi, se potrepljamo po ramenu in si povemo, da smo res kul.

Tako sem se jaz zadovoljno trepljala in si prigovarjala »Dobra si, stara!«, ko mi je pri rosnih 38-ih letih prvič uspelo fantom v mojem razredu zabiti gole. Prav vsem po vrsti. Ne vem, kaj sem jedla za zajtrk, rahlo tudi sumim, da so se mi pustili, vendar se je dogodek zares zgodil. Ne vem sicer, če bodo to tudi javno priznali, so me pa po dogodku povabili v ekipo strelcev, na kar sem izredno ponosna (mož pa doma godrnja, da naj se že neham važiti).    

Kaj pa takrat, ko nam ne uspe? Ko zgrešimo gol, dobimo slabo oceno, ko se nam torta zažge? Si te stvari bolj zapomnimo, bolj ostanejo v nas? Včasih se zdi, da ja. Včasih ljudje ob neuspehih kar obupamo, naredimo zaključke, da pač nismo tiste sorte ljudje, ki bi nam nekaj uspelo, in se obnašamo, kot da nam je nebo padlo na glavo (kot bi rekel poglavar v stripu Asterix). 

V resnici pa so neuspehi nekaj popolnoma normalnega. Nekaj, kar se dogaja čisto vsem. Tako kot mali uspehi nam tudi mali neuspehi pomagajo, da rastemo, se povzpnemo in naredimo nekaj, za kar si nikoli nismo mislili, da lahko. 

In kadar se to zgodi, se malo raztogotite, ujezite, lahko ste celo žalostni in razočarani. Potem pa se postavite v pozo Supermana in poskusite ponovno. Pa še enkrat in še enkrat. 

In kar naenkrat boste ravno vi tista punca, ki bo vsem fantom v razredu zabila gol. Ali pa tisti fant, ki bo zgradil zajčnik in s tem starše prepričal, da nujno potrebujejo zajčka. 

Uspelo vam bo! 

Tršica Nina 

***

Imaš vprašanje za Tršico Nino?

Kar piši ji na urednik@casoris.si. In z veseljem ti bo povedala kaj pametnega.