Ko najstnikom sonce ljubezni sije … ali pa jim tudi ne

Zadnjič sem končno našla svoj dnevnik iz srednje šole. Pri babici sem ga skrila tako zelo, da ga nisem našla ne jaz, upam pa si trditi, da ga ne bi našli niti detektivi iz vseh forenzičnih serij na svetu. Ob tem pa nisem čisto prepričana, da ga ni našla moja babi.

Potegnila sem ga iz prašne škatle, kjer sem imela shranjene tudi zelo pomembne spominke: kos mila iz Španije, kamor sem odpotovala s prijateljico, ovitek bonbona, ki mi ga je nekoč podaril en lušten fant, vstopnice za kino, en kup uhanov, za katere sem nekoč mislila, da bom z njimi v ušesih videti kot Jeniffer Lopez, in eno prešvicano majico. Lepo. 

Če bi moja detektivska babi res našla dnevnik, bi morala ta trenutek najbrž že sedeti pri njej v dnevni sobi, piti čaj in jesti solato ter se zagovarjati, da nisem najbolj nesrečen človek na svetu. Ker dnevnik, ki ga je pisala srednješolka Nina, vsekakor sporoča nekaj precej obupanih misli. 

Ta trenutek bom šla čez sebe in vam prepisala par čudovitih misli, ki sem jih zapisala takrat. Opozorilo: Potrebovali boste kokice in kavč. In naslednje vrstice preberite z zvokom nežne violine v glavi.

15.00: »Že tri ure in pet minut mi ni poslal smsa. Telefon bom ugasnila in ga dva dni sploh ne bom prižgala.« 
15.15: »Še vedno nič. Sploh nikoli in nikdar mu več ne odpišem.« 
15.30.: »Ooooohh, maaaaj gaaaad. Napisal je Čau, Nina. Čau, Nina! Kako lepo to zveni. Kaj naj odpišem?!? Kaj?!?«
»Toooooooooooliko ljubezni imam v sebi, ki bi jo lahko nekomu podarila!« 
»Kako lepo je listje na drevju. Sonce sije z vsemi svojimi močmi in zdi se, da je prav on razgrnil oblake nad nami.«
»Danes me je mami vprašala, kaj se z mano dogaja. Če sem v redu. Pa ji sploh nisem mogla dopovedati, da je vse ok. Da sem samo zaljubljena. Da ljubim.«
»Sem debela?!?«
»Ne vem, ali sem zaljubljena ali se mi samo meša?« 
14.00: »Danes sem postala neodvisna ženska!! Tako! Vseeno mi je za tipe! Nikoli več ne bom mislila nanj. NIKOLI.«
14.30: »Zakaj mi ne odpiše?!?« 

Zvok violine lahko sedaj ugasnemo. Sama pa mogoče vidim, kaj je moja babi mislila s tem, ko mi je govorila, da bi morala postati igralka. Kraljica drame, mogoče? 

Ne vem, kaj bi naredila s to najstnico Nino, če bi se lahko vrnila k njej. Jo malo objela ali ji povedala kaj krepkih? Najbrž oboje malo. 

Ena stvar je gotova: Lahko vam stokrat napišem, da ne dramatizirajte preveč, kot je to počela srednješolka Nina, če se vam godi kaj podobnega. Če se torej zgodi, da se vam odpre sonce, ko se nam naš frajer/ka nasmeji. In to sonce razgrne oblake nad nami (kje, od kje?!?).

Lahko vam stokrat napišem, da se bo večini od vas najbrž res zgodilo kaj podobnega. Da boste zaljubljeni. Ne zaljubljeni, ampak da boste ljubili (ali pa se vam bo malo mešalo). In mogoče se vam bo zgodilo, da ne boste vedeli, kje ste točno v tej zgodbi – ste samo zaljubljeni ali tudi ljubljeni. Mogoče ta ljubezen ne bo prava ljubezen. 

Ampak četudi vam stokrat napišem, da ne dramatizirajte, najbrž boste. Ker je to del življenja. Ker je ljubezen takšna, da nam včasih razgrne oblake, včasih pa zaradi nje ugasnemo telefon (in ga na pet minut prižigamo).  

Edina stvar, ki vam bi jo rada stokrat napisala, je ta, da se to dogaja čisto vsem. In da ob ljubezni vsi malo dramatiziramo. Vsi. Da ta trenutek kak superzvezdnik posluša nov album Adele in zraven joče. In da ljubezen, ki ni prava ljubezen, enkrat mine. In da tista ljubezen, ki mine, najbrž mine z razlogom. 

Kot današnja Nina sem danes srečna, da mi omenjeni krasni tip ni več odpisal na sms. Predvsem zato, ker nimam pojma, kdo sploh je ta omenjeni krasni tip.

Dragi moji mulci, želim vam ravno prav drame in veliko sonc, ki razgrnejo oblake. 

Tršica Nina 

***

Imaš vprašanje za Tršico Nino?

Kar piši ji na urednik@casoris.si. In z veseljem ti bo povedala kaj pametnega.