Čudni pogovori o smrti in kako po njih zaspati

Pozdravljeni,

nisem iz vaših krajev, sem pa učenka 7. razreda.

Potrebovala bi vaš nasvet. V šoli smo imeli zadnje dni malo čudne pogovore, in sicer o samomorih. Kako jih reševati, kaj narediti v takšnem primeru …

Vsi moji sošolci so vzeli pogovor normalno in pozabili nanj, meni pa je šel v glavo in so mi s tem prišle še druge misli v zvezi s tem, ki jih nisem mogla pozabiti, in zvečer sem težko zaspala in nisem bila dobre volje.

Zelo vesela bi bila, če bi mi dali en nasvet, kako v takih primerih pozabiti vse skupaj, da sem lahko dobre volje.

Hvala.

Tina s Primorske

Draga Tina,

pogovori o smrti in samomorih so pri nas včasih še vedno tabu tema.

To pomeni, da se ljudje zelo zelo težko pogovarjajo o teh zadevah, saj jim je hudo, kadar se kaj takšnega zgodi, ali pa jih je strah, da bi povedali kaj napačnega in bi stvari še poslabšali. Še posebej težko pa se odrasli o tem pogovarjamo z otroki, saj si vsi želimo, da bi bili otroci srečni, brezskrbni in da vam nikoli ne bi bilo treba razmišljati o takšnih stvareh.

Na žalost pa se kdaj zgodi, da se morajo tudi otroci soočati s smrtjo. In celo s takimi stvarmi, kot so samomori. 

Če bi srečala tvojo učiteljico, bi ji najbrž dala petko, ker je z vami spregovorila o tem. Tudi smrt je del življenja in prav je, da se o tem pogovarjamo.

Sama mislim, da bi mogoče smrt lažje sprejeli kot del nas, če bi se o njej več pogovarjali. In, če bi se več pogovarjali o samomorih, o tem, zakaj se zgodijo, kako se takrat počuti človek – še posebej med mladostniki, bi mogoče kakšnega lahko preprečili.

Prav je, da otroci veste, na koga se lahko obrnete v takšnih trenutkih in kaj lahko storite, da se boste počutili bolje, in navsezadnje, da se zavedate, da v tem niste sami!

Mislim, da je najslabši občutek od vsega ravno ta, ko se nam zdi, da se to dogaja samo nam.

Nikoli ne veš, mogoče pa je tudi kak tvoj sošolec slabše spal tiste dni zaradi vašega pogovora. Ljudje smo različni. Nekatere – bolj čustvene dušice se takšne stvari bolj dotaknejo, drugi se znajo hitreje zamotiti s čim drugim. 

Tudi meni se kdaj zgodi, da mi kakšne skrbi, misli o smrti in prihodnosti zvečer ne pustijo spati. Zvečer, preden gremo spat, se vse zdi bolj strašno in temno, zjutraj, ko se zbudimo, pa je dan že lepši, kaj ni res?

Meni najbolj pomaga, če se z nekom pogovorim o teh strahovih. Ko nekaj poveš na glas, takoj postane manj strašno, prisežem!

Je pa fino, da najdeš nekoga, ki te bo znal pomiriti in umiriti nemirno srce. Ni čisto vsak pravi. Če v prvo najdeš nekoga, ki bo še bolj paničaril kot ti, še kar malo pobrskaj. Zagotovo boš našla tistega pravega človeka, ki ti bo znal povedati prave stvari. Da bo vse ok. Da smo vsi v tem. Da je vsakogar včasih strah. Da, ja, včasih je hudo, ampak svet je vseeno lep in zgodilo se ti bo še toooooooooooooliko lepih reči. Včasih lahko o tem govorimo s starši, včasih s teto, včasih s prijatelji, učitelji, lahko pa tudi s svetovalci na Tom telefonu. Oni takšne stvari obvladajo. 

Včasih pomaga tudi, da preusmeriš svoje misli in poskušaš misliti na kaj lepega. Na luštnega fanta, na kak dogodek, ki te čaka, na kakšno kul pesem ali nekaj, kar boš počela s prijatelji.

Jaz sem včasih mislila na to, kako nastopam in pojem pred množico na carskem rock koncertu. Ali pa v glavi naredim načrt za kak projekt, nekaj, kar bom naredila in bo res, res fajn.

Zelo, zelo pomaga, če vsak večer pred spanjem našteješ tri lepe stvari, ki so se ti zgodile. Ni treba, da je to nekaj velikega. Lahko je samo to, da v torbici najdeš pol čokolade, na katero si pozabila. Če ta ni stopljena, je sreča še večja. 

Draga Tina, pogovarjaj se in pogovarjaj. Takoj bo lažje. Želim ti mirno noč. 

Tršica Nina 

***

Imaš vprašanje za Tršico Nino?

Kar piši ji na urednik@casoris.si. In z veseljem ti bo povedala kaj pametnega.