ČasorisSem Gašper, bivši učenec devetega razreda OŠ Brezovica.
Opisal bom, kako se je nedolžen stavek majhnih in razigranih šestošolcev v šoli v naravi spremenil v pravcato pustolovščino. Vzpon na najvišji slovenski vrh, Triglav.
V 6. razredu smo se odpravili v šolo v naravi na Pokljuko. Tam smo opravili tudi nekaj pohodov, med drugim vzpon na Mrežce, od koder je lep razgled na slovenskega gorskega očaka.
Pohod do vrha ni bil obvezen, vendar se je večina za vzpon vseeno odločila.
Na poti se je skoraj neprestano porajalo vprašanje naši razredničarki: Gospa Gabrijela, zakaj pa ne gremo na Triglav?
V tistem trenutku si najbrž nihče od nas ni predstavljal, da je to zares izvedljivo. Bili smo namreč precej velika, mlada in večinoma pohodniško neizkušena skupina.
Ampak tako kot zelo pogosto v naših štirih letih skupnega druženja, gospa Gabrijela ni razočarala.
Pred začetkom neke razredne ure je na oglasno desko obesila list, ki nas je spremljal do konca šolanja.
Na njem je pisalo IZZIV TRIGLAV.
Ker smo se nanj nameravali odpraviti na začetku devetega razreda, smo v osmem uspešno opravili kar nekaj pripravljalnih pohodov.
Na njih smo nabrali pohodniške izkušnje in hkrati krepili naše že tako močne prijateljske vezi.
V prvem poizkusu smo uspešno prišli do Kredarice (koče pod Triglavom). A ker je bila druga polovica septembra, smo do nje prispeli praktično v snežnem metežu.
Odločili smo se, da bomo počakali in videli, kakšno bo vreme.
Čez noč je rahlo snežilo, temperature pa so se spustile pod ničlo. Pot na vrh bi zato lahko bila poledenela in zaradi tega izjemno nevarna.
Gospa Gabrijela in vodič sta se zato odločila, da našemu vzponu sledi samo še spust.
Rahlo razočarani smo se spustili nazaj v dolino, vendar nam je nov zagon spet dala vedno pozitivna razredničarka.
Takoj nas je razveselila z novico, da bomo našega najvišjega dvatisočaka vseeno premagali. Če ne letos, pa naslednje leto.
In res je bilo tako.
Ob nenormalno zgodnji uri smo se 29. avgusta letos spet zbrali pred našo zdaj že bivšo šolo.
Vsi s precej zaspanimi obrazi, a polni upanja, da nam bo tokrat uspelo.
Razredni ekipi so se pridružili tudi srednješolci Alja, Vito in Nejc ter devetošolec Jakob.
Odlično so se vklopili v našo družbo in tako precej dolgo pot polepšali in jo naredili bolj zanimivo.
Dan je bil lep in nebo je bilo brez oblačka, zato smo hoteli že v prvem dnevu na vrh.
Vendar nam je spet ponagajalo vreme. Tokrat le z nekaj strelami v daljavi, vendar zaradi varnosti nismo nameravali tvegati.
Popoldne smo preživeli pred kočo z igranjem raznih iger in izzivov. Ker smo si zadali cilj, da želimo s Triglava gledati sončni vzhod, smo se precej zgodaj odpravili spat.
Naslednji dan, pravzaprav je bila še noč, smo začeli zelo zgodaj. Po nekaj manjših zapletih smo z vzponom začeli ob 5.30.
Sončnega vzhoda na žalost nismo uspeli ujeti na Triglavu, ujeli pa smo ga na Malem Triglavu.
Pot do vrha je nato minila hitro in brez težav. Na vrhu so nas vse tradicionalno krstili.
Naredili smo nekaj fotografij, si malce odpočili ter se odpravili v dolino. Na poti nas je ujela manjša ploha, a smo tudi to brez težav prebrodili.
Na pohodu smo tako uživali, da so med spustom padale ideje o ponovitvi podviga oziroma kar o tradicionalnem vzponu našega 9. E razreda.
Glede na našo zagretost obstaja velika možnost, da bomo plan udejanjili že naslednje poletje.
Tako prvi poskus kot dejanski vzpon na vrh ter vsi pripravljalni pohodi so bili zagotovo nepozabni.
Kot predsednik razreda bi se za enkratno izkušnjo rad zahvalil vodnikoma Borutu in Maji, sorazredničarki Mateji in njenemu možu ter seveda gospe Gabrijeli Marinko.
In seveda tudi za neverjetna štiri leta, ki smo jih preživeli skupaj.
HVALA VAM.
Gašper Snoj, bivši učenec 9. razreda, Osnovna šola Brezovica pri Ljubljani
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
Sandra
