Tadeja Goloba poznamo kot zelo uspešnega pisatelja kriminalk Jezero, Leninov park, Dolina rož in Virus. Nase pa je opozoril že leta 2010, ko je za roman Svinjske nogice prejel nagrado kresnik.
Kako to, da ste postali pisatelj?
Mislim, da je ta želja kar dolgo tlela v meni, le uresničiti je nisem poskušal. Nisem vedel, kako se lotiti dela in napisati knjigo, in sem zmeraj odlašal.
Potem smo leta 2000 odšli na odpravo na Everest, da bi pomagali Davu Karničarju kot prvemu človeku odsmučati z najvišjega vrha sveta, in je bilo treba o tej odpravi napisati knjigo.

Oglasil sem se, da bi to jaz storil. Knjiga je bila dobro sprejeta, med odzivi so bili tudi takšni, da sem vztrajal.
Večina Slovencev vas pozna kot uspešnega pisatelja kriminalk. Zakaj ravno kriminalke?
Podobna zgodba. Med pisatelji so se mi vedno zdeli največji frajerji tisti, ki znajo pisati kriminalke. Prav zaradi tega sem odlašal z njimi in zdaj, ko pogledam nazaj, je bilo kar prav tako.
Kriminalke so izjemno zahteven žanr, ki poleg pisateljskih spretnosti in veščin zahteva še mnoge druge, organizacijske na primer. Ni lahko poiskati pravih strokovnih sogovornikov.
Je pa še en razlog, zakaj sem se jih lotil.
Leta 2016, ko sem napisal Jezero, je bilo težko obdobje mojega življenja. Izgubil sem službo in sem iskal dejavnost, ki bi mi zagotavljala preživetje. Knjige, ki sem jih do tedaj pisal, mi ga niso. Zato sem sklenil poskusiti z enim od najbolje prodajanih žanrov na svetu, kriminalko. Le da nisem vedel, ali je to tudi najbolj bran žanr pri nas.

Kako se lotite pisanja kriminalke? Kakšna je vaša pisateljska rutina?
Najprej poiščem osnovno idejo, zgodbo. Potem jo razčlenim v približno štirideset poglavij, kolikor jih vsebujejo moje kriminalke.
Ko postanejo dnevi krajši in vreme slabše, se lotim pisanja. Vstanem, pozajtrkujem in sedem za računalnik. Nekaj ur delam, potem kava, pa spet računalnik in tako nekaj ur približno leto, leto in pol.
Koliko časa porabite, da napišete kriminalko?
Šlo bi v enem letu, če ne bi imel še drugih obveznosti, tudi knjig.
Kakšen je recept za dobro kriminalko?
Mogoče ga kdo pozna, jaz ga ne! Osnovni pa najbrž tak kot pri vsaki uspešni zadevi – veselje do tega, kar počneš, in delo.
Se vam zdi, da so postale kriminalke v Sloveniji zaradi vas bolj berljive?
Zdi se mi, pa naj zveni to še tako neskromno, da so slovenske knjige nasploh bolj brane tudi zaradi mene. Na lestvicah najbolje izposojanih knjig so poleg mojih tudi knjige drugih slovenskih avtorjev. Tega si pred uspehom mojih kriminalk ni bilo lahko predstavljati.
Kako ste se počutili, ko ste izvedeli, da bodo po vaši knjigi posneli tudi nadaljevanko? Ste sodelovali tudi pri režiranju?
Bil sem presrečen, seveda. Kakršnakoli nadgradnja, dodatno življenje mojih knjig se mi zdi super.
Sodeloval sem pri pisanju scenarija, se pravi v spreminjanju knjige v filmsko zgodbo, pri režiji pa ne.
Bomo kmalu brali o novih dogodivščinah inšpektorja Birse?
Peta knjiga iz serije o inšpektorju Tarasu Birsi gre ta teden v tisk in bo v začetku novembra že v knjigarnah. Naslov je Koma. Na papir pa že dajem osnutek za šesto kriminalko.
Tadej Golob
Ali nadaljevanke, posnete po knjigah, potem, ko jih začnejo prikazovati na televiziji, vplivajo na izvorne knjige in kako?
Vplivajo. Ko je prišla nadaljevanka Jezero, sem si jo seveda ogledal in opazil tiste čudovite posnetke zimskega Bohinjskega jezera. Od takrat naprej imam v glavi to, da mora biti kraj, v katerem se zgodi umor, na nek način lep. Ne samo zato, da izgleda dobro na televiziji, ampak tudi zato, ker tako poudari kontrast med lepoto kraja in strahoto zločina, ki se v njem zgodi.
