ČasorisV petek, ko sem končala s šolskim delom od doma, sem prižgala televizijo in videla, da so na sporedu poročila. Ponavadi jih ne gledam, ampak te dni so kar koristna. Povedali so, da se končno vračamo v šolo. Oba z bratom Lovrom sva se zelo razveselila; on je šel nazaj v šolo že v ponedeljek, jaz pa grem jutri.
Nekaterim to ni najbolj všeč, ampak sama ne razmišljam o šoli kot povratku k učenju, tega je bilo že sedaj veliko (preveč), temveč gre za vrnitev k sošolcem in sošolkam pa tudi prijateljicam na treningih. Komaj čakam, da grem in vidim vse, ki jih že dva meseca nisem.
To je bilo res posebnih 10 tednov, nikoli jih ne bom pozabila.
Malo me je motil sistem šolanja na daljavo, ampak drugače so moji občutki nepopisno lepi. Vse je bilo nekako umirjeno, nobenega hitenja, lahko sem zjutraj spala, zvečer pa tudi ni bilo treba zgodaj spat. No, vmes je bilo kar veliko dela za računalnikom. To mi je šlo na koncu že kar na živce.
Ne znam si predstavljati, kako bo v šoli vse skupaj izgledalo, še zdaj ne vem, ali bomo morali nositi maske ali ne. Ne bo se pa treba preobuvati; še dobro, da je poletje. Na srečo imam večino ocen že zaključenih, in to je kar dober občutek. Veselim se tudi treningov, končno bo vse po starem in počitnice bodo zelo zaslužene.
Danes je že torek, še zadnji prosti dan, zato sem se odločila, da cel dan ne bom počela nič v zvezi s šolo. Prav nič.
Stela Sternad, 6. b, OŠ Hinka Smrekarja, Ljubljana
Nuša
Sloga
