ČasorisVseh triindvajset – dvajset ustvarjalk in ustvarjalcev, rojenih med letoma 2001 in 2006, in trije člani igralskega ansambla Mladinskega – se nas je pri gorski koči končno naslikalo šele, ko je bila že skoraj čista tema. Vsi izmučeni in žuljavi od dolgotrajnega gazenja v hrib smo se razlezli po klopcah in napadli domačo joto.
To je bilo lani poleti, na našem tridnevnem »team building« gledališkem izletu v gore, dan 1.
Sedeli smo zunaj v blagem mrazu in vsi skupaj čakali, da nam režiserka Ana in dramaturginja Gaja povesta, kaj bo.
Za nami je bilo skoraj eno leto dela.
Najprej smo se spoznavali elektronsko, pozneje v živo. Povezovali smo se, si vedno bolj zaupali in skupaj ustvarili eno toplo, srčno skupino.
V gledališče smo začeli prihajati prej in odhajati iz njega kasneje, da se družimo, zakinkamo na zaprašenih kavčih, si v skupinski kuhinji skuhamo kavo ali makarone. Spoznali smo krasno osebje in zaposlene in nikoli prej si nisem predstavljala, da je lahko celotno »delovno okolje« tako prijazno in ljubeče.
Vse skupaj se zdaj verjetno sliši kot ena res dolga zabava. Primerna asociacija: pa vendar smo za izvedbo tega projekta vsi sodelujoči porabili ogromno energije. Žrtvovali smo ogromno svojega časa, študija in intime.
Pogovarjali smo se, improvizirali, pisali smo o temah, ki so nam blizu: o družinah, etiki, resnici, okoljevarstvu, zaporih, zombijih, koroni, protestih, željah, svetli prihodnosti, nekorektnosti, umetnosti, kritičnem razmišljanju, esejih, živi glasbi, ogledanih predstavah, zapravljanju časa, konstruktivnosti, odnosih. O aktualnem dogajanju.
In pisana paleta izjemnih povabljenih sogovornikov in mentoric ter mentorjev, ki so nam dali vsak svoje darilo; izkušnjo, znanje, zanimivo besedno zvezo. Dobili smo podroben vpogled v različne vidike gledališča in življenja!
Ves nabran material sta Ana in Gaja dneve in dneve preverjali, sestavljali in urejali in nas vse utrujene, a zagnane seznanile s kolažem.
Takrat smo videli prve obrise naše predstave. In mislili smo si: Aha, tako bo torej izgledal tale naš končni produkt.
Prišli smo do vrha, zdaj pa samo še položnost, o ti obljubljena, mila položnost! Seveda se je v skoraj šestih mesecih spremenilo skoraj vse.
In naslednji dan smo spet hodili v ta hudičev hrib.
Tako je bil videti začetek ustvarjanja naše predstave, pa tudi začetek najlepšega dela gorske poti.
Indija Stropnik, 2. letnik, Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
Maja
Sandra
