Stres v šolskih klopeh

Šole so bile štiri mesece zaprte.

Kako je to vplivalo na učence? Kakšne so bile razmere med šolanjem na daljavo? So pristojni naredili vse za olajšanje šolskih obveznosti v danih razmerah?

V medijih so ves čas govorili, da si otroci želijo nazaj v šolske klopi. To sta si želeli in potrebovali prvi dve triadi. Kaj pa ostali?

Večina mojih sošolcev se je doma počutila – no, domače. Tako kot jaz. Bili smo izolirani drug od drugega, življenje je bilo veliko manj stresno in zato lepše. Sami smo si razporejali šolsko delo in čeprav smo vedeli, da to slabo vpliva na naše znanje, smo uživali.

Ocene smo pridobivali na lažji način. To je bilo za nas manj stresno, saj je bilo ocenjevanj manj in smo si lažje razporejali obveznosti ter pridobivali boljše ocene. 

Po vrnitvi v šolo so se ocenjevanja zgostila. Učitelji so se potrudili, da bi bila čim bolj enostavna in da bi povzročala čim manj stresa, a nam to ni veliko pomagalo.

Večina učiteljev med karanteno ni pridobila dovolj ocen.

Učenci smo se spraševali, zakaj niso poiskali razmeram primernih načinov za njihovo pridobivanje. Zakaj nam, na primer, niso dodelili raziskovalnih in seminarskih nalog?

Zdi se mi, da ne učitelji ne učenci nismo bili dovolj pripravljeni na delo v takšnih razmerah – kar je seveda čisto pričakovano. Toda učne načrte bi po mojem mnenju lahko prilagodili. To se ni zgodilo in šola se nadaljuje, kot da so razmere običajne.

Od učiteljev in učencev se zahteva preveč: na primer pisanje nacionalnega preverjanja znanja (NPZ).

To je zelo stresno.

Veliko se nas sprašuje, če je to preverjanje zares tako pomembno. Lansko leto so učenci doma preživeli dva meseca in preverjanja niso pisali.

Mi smo bili prikrajšani še za dva meseca kakovostnega pridobivanja znanja več, in to že skoraj od začetka šolskega leta. Zaradi tega večine učne snovi nismo obdelali. Lukenj v znanju ne moremo zanikati in čeprav nas učitelji na preverjanje pripravljajo po svojih najboljših močeh, smo vsi pod ogromnim pritiskom.

Že med šolanjem na daljavo smo zaznali tudi razlike v psihičnem stanju učencev. Nekateri so se polenili, nekateri razcveteli.

Ob vrnitvi v šolo pa se je zaradi »ponovne spremembe« povečal pritisk na vse učence, tudi na odličnjake. Živimo v eni zmedi različnih skrbi. Naložili so nam preveč dela, zato nas skrbi, da ne bomo uspešni. Ob tem nas skrbi tudi, ali smo sprejeli pravo odločitev glede nadaljevanja šolanja. In skrbi nas za našo prihodnost.

Ministrstvo za izobraževanje nam pri teh skrbeh prav nič ne pomaga, temveč jih samo še povečuje.

Od učiteljev, učencev in staršev namreč pričakuje, da v izrednih razmerah delujemo normalno, običajno – kar je nesprejemljivo.

Ne učitelji in ne učenci nismo dobili ustrezne podpore ali pomoči. V teh nadvse težkih mesecih so nam naložili zgolj nove naloge.

Res so postale pomembne samo še ocene in povprečja.

Za počutje učiteljev in učencev pa kot da nikomur od pristojnih ni mar. Strokovnjaki opozarjajo na porast depresije, motenj hranjenja, samomorov in stresa med mladimi in ostalim prebivalstvom. Kljub temu nihče od odgovornih po mojem vedenju ni naredil nič, da bi se razmere vsaj pričele spremljati, če že ne urejati.

Nam učencem takšna šola še zdaleč ni všeč. Smo pod nenehnim pritiskom, kar nas postavlja v nemogoč položaj, ko zgolj izpolnjujemo naloge, ki jih pred nas postavlja tog in nerazumen sistem.

Delamo po najboljših močeh in ob tem trpimo. Prilagajamo se nerazumnim razmeram in še bolj nerazumnim zahtevam.

Ali ni morda skrajni čas, da odgovorni temeljito razmislijo o ustreznih rešitvah, ki bi ZARES POMAGALE vsem nam – učencem, učiteljem in staršem? 

Zoya Dora Beus, 9. razred, OŠ Ledina, Ljubljana

Podprite Časoris