Ste uro slovenščine o Zdravljici »špricali«?

V ponedeljek je bil za Slovenijo prav poseben dan. In še pred nedavnim je bil tudi za Slovence. Poseben! Dan, posvečen kulturi. Ta je dobršen del naše identitete, če želimo to priznati ali ne.

Veste, kultura je tisto nekaj, nadgradnja naše BITI.

Tisto nekaj, kar bo – naši minljivosti navkljub – živelo in preživelo skozi stoletja, tisto nekaj, kar bo pričalo o nas samih. Tako kot zgodovina, ki je, kakršna je. Z vsemi svojimi dobrimi In slabimi obdobji.

A NATANKO TAKŠNA je naša. In kakršno koli potvarjanje zgodovine pomeni tudi potvarjanje resnice o nas samih. Kajti – saj veste, učinek metulja –, če bi ne bilo tako, kot je bilo, bi mi ne bili, kakršni smo.

Zato jo je treba sprejeti, se z njo sprijazniti, se iz nje učiti in ji – PREDVSEM – končno že dopustiti, da postane to, kar v resnici je – ZGODOVINA.

No, od tu izhaja tudi tisto, kar mene osebno in, prepričan sem, tudi moje vrstnike ter še marsikoga ZELO MOTI, tako zelo, da Prešernov dan težko sprejemamo KOT PRAZNIK – sploh kulture in slovenstva.

In kaj to je, se boste vprašali?

VI, ODRASLI!

Vaše OBNAŠANJE. To je najmanj DVOLIČNO, če ne bi bil ustreznejši celo kakšen težji izraz.

Se sploh zavedate, kaj počnete? Česa nas učite? Kaj nam vsak dan znova postavljate kot vzor? Saj veste, VI STE NAŠ VZOR. Vsaj morali bi biti!

V resnici pa …

Naj obrnem takole: Je PREREKANJE res tisto, česar nas želite naučiti?

Je ŠIRJENJE NESTRPNOSTI res tisto, česar nas želite naučiti?

Je ŽALJIVOST res tisto, česar nas želite naučiti?

Je SOVRAŠTVO DO DRUGAČNOSTI res tisto, česar nas želite naučiti?

Saj se zavedate, da s SVOJIM OBNAŠANJEM IN POČETJEM nikomur ne delate usluge – tudi samim sebi ne.

Kajti od nekdaj smo in za vedno tudi bomo NA TEH PROSTORIH, če se izrazim malce pesniško, živeli različni ljudje. In ravno v tej različnosti smo si lahko enaki, dokler smo dobri, prijazni, empatični, pridni, pripravljeni si pomagati … DOKLER SMO ČLOVEŠKI.

Tega nas raje učite, ODRASLI, oziroma – TEGA NAJPREJ NAUČITE SEBE, da se bomo lahko ZGLEDOVALI PO VAS, saj se v tem trenutku NE MOREMO in NITI NE ŽELIMO. Ker si tega ne zaslužite.

Morda ne bi bilo napak, če bi – KER SO VAS VERJETNO POLNA USTA KULTURE IN DR. FRANCETA PREŠERNA – prisluhnili kitici Zdravljice, ki je Z NAMENOM naša himna:

Živé naj vsi naródi,
ki hrepené dočakat dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz svéta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

Ste uro slovenščine, ko ste v šoli obravnavali Zdravljico, »špricali«, ali ste samo pozabili na te besede?

Kakor koli že, skrajni čas je, da se jih spet spomnite in JIH ZAČNETE UPOŠTEVATI.

Ul Zorc-Rupnik, 9. razred, OŠ Brezovica

***

Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.