Srečevanje celjskih gimnazijcev z multikulturnostjo, I. del

Katja Strah Plazar se je po mnogo letih, ki jih je preživela v Italiji, preselila nazaj v Slovenijo.

Sedaj obiskuje prvi razred Gimnazije Celje – Center. Za seboj ima kar dvojno izkušnjo preseljevanja.

O Katjini zgodbi pa tudi zgodbi bratov Rjazanov, ki sta pred kratkim iz Rusije prek Bolgarije prišla v Slovenijo in obiskujeta isti razred, premišljujejo njihovi sošolci in sošolke.

• Kaj menijo o preseljevanju in priseljencih, kako oni doživljajo multikulturnost?
• Kako je Katjino bivanje v tujini vplivalo na razred?
• In kako bi se počutili, če bi se morali sami preseliti?

Manca Druškovič

Multikulturnosti v razredu sem vajena že iz osnovne šole. Sošolce, ki so prišli iz drugih držav, že od nekdaj sprejemam popolnoma normalno in jih ne jemljem nič drugače kot druge sošolce.

Tudi v srednji šoli imam to srečo, da imamo v razredu dijake iz tujine. Zakaj srečo? Menim, da je biti v stiku z ljudmi iz tujega okolja velika prednost, saj se lahko učimo novega jezika, izvemo lahko veliko o kulturi zunaj Slovenije in o šolskih sistemih v tujini, ki se od slovenskega večinoma močno razlikujejo.

Vem pa, da je odhod v tujino zelo težek. Ampak naša sošolka Katja se je na novo okolje zelo hitro privadila in v Sloveniji odlično funkcionira. Tudi mi, sošolci, se trudimo, da bi ji to olajšali in jo zato zelo lepo sprejemamo in jo vključujemo v družbo. Ni pa Katja edina sošolka, ki je osnovno šolo zaključila v tujini. Januarja sta med nas prišla nova sošolca iz Rusije. Tako kot pri Katji smo se tudi pri dvojčkih iz Rusije, Matveju in Prohorju, zelo lepo odzvali in ju lepo sprejeli.

Če bi morala sama oditi v tujino, bi si želela, da me sošolci sprejmejo kot ostale. Verjamem, da si vsak želi tega, in prav zato se trudimo sošolcem pomagati in jih vzpodbujati.

Sara Godler

Preseliti se v drugo državo je res težko, še posebej, če ne razumeš jezika, ki ga govorijo v novem okolju. Sama se lahko postavim v Katjino kožo, saj sem imela v osnovni šoli prijateljico, ki je prišla iz Rusije. Ko sem jo prvič spoznala, ni znala niti ene slovenske besede, a že po enem letu je slovenščino tekoče govorila.

Na Katjo ne gledam nič drugače kot na ostale sošolce.

Menim, da narodnost ni pomembna. Vse, kar šteje, je osebnost, in Katja se mi zdi prijazna in nasmejana oseba, zato sem ponosna, da je moja sošolka. Otroci, ki prihajajo iz drugih držav, so velikokrat tarča posmeha zaradi svojih navad, običajev, vere …

V našem razredu po mojem mnenju dobro sprejemamo multikulturnost. Všeč mi je, da imamo še predstavnike drugih narodov, saj se lahko veliko naučimo. Katja nam na primer velikokrat pripoveduje, kako je bilo na njeni prejšnji šoli, kaj so tam počeli, kako se je njihov način življenja razlikoval od našega …

Sama si ne znam predstavljati, kako bi bilo, če bi se preselili v drugo državo. Verjetno bi se težko vključila, saj sem nekoliko zadržana in si težko poiščem prijatelje. Kljub temu pa bi bilo zanimivo doživeti tako velik korak. Naučila bi se nov jezik, spoznala nove prijatelje, poskusila bi novo hrano … Zdi se mi, da selitev v drugo državo sploh ni slaba ideja. Velikokrat se zgodi, da pri pouku obravnavamo snov, ki jo Katja že pozna, in če česa ne razumemo, jo vprašamo in ona nam to z veseljem razloži.

Vita Jurškošek

Ob novici, da bi se morala preseliti in pričeti šolanje na tuji šoli, bi bila pretresena in zaskrbljena. Že v domačem okolju je navezovanje stikov zahtevna misija, novo okolje pa bi že tako težavne situacije spoznavanja le še otežilo. Prepričana sem, da bi se o selitvi pogovorila s starši, svoje nasprotovanje pa bi raje zamolčala, ker je nesmiselno podpihovati napetost in težo že tako napornega bremena, kot je selitev. Verjetno bi se skušala čim bolje pripraviti na okolje, ki me čaka, in v stresnem dogodku najti kaj pozitivnega.

Osebno bi se torej neodločno in le s težavo napotila na pot novosti, zato me naravnost presune, ko pomislim, kako uspešno se v novem okolju odziva Katja, ki se je v Slovenijo vrnila iz Italije. V navezovanju stikov ne opazim nikakršnih zadržkov, ki bi ji onemogočili komunikacijo, še posebej uspešna pa je pri usvajanju učne snovi, čeprav je leto mlajša od vseh drugih učencev 1. b razreda. Menim, da bi ji bil vsak posameznik pripravljen priskočiti na pomoč, če bi jo potrebovala, a smo prej mi tisti, ki jo med odmorom pocukamo za rokav, da se pogovorimo o domači nalogi, ki je nismo razumeli. Dobro razume štiri jezike  in ima odličen občutek za naravoslovne predmete, kjer je zelo natančna in zbrana, nepremišljenim ali praznim besedam pa ne daje prostora.

Upam, da je v novem okolju našla domačnost in se med nami počuti  varno in enakovredno. Sprejetosti in razumevanja bi si v novem okolju tudi osebno želela, zato poskušam to v enaki meri nuditi priseljencem.

V zadnjem času je naš razred kar pestro kulturno razgiban, kajti med šolskim letom sta k nam iz Bolgarije prišla tudi ruska dvojčka. Razred se tako v prostem času precej ukvarja z navezovanjem stikov in raziskovanjem tujih kultur, kar je zanimivo in poučno, obenem pa tudi zahtevno. S tem je prisiljen tudi k učinkovitejši komunikaciji in sporazumevanju, to pa vpliva na vse nas.

Spremembe so že od nekdaj edina stalnica v našem življenju in menjava okolja je ena izmed presunljivih, pa ne le za tiste, ki se selijo, ampak tudi za tiste, ki sprejemajo. Menjava okolja je po mojem mnenju torej naporna, vendar ponuja možnosti za osebno rast, zato upam, da nam je vsem v razredu uspelo sprejeti Katjo z odprtimi rokami.

Jena Knez

Naš razred sestavlja enaintrideset najstnikov. Čeprav izgledamo povsem običajno, imajo nekateri med nami prav posebno zgodbo. Ena izmed njih je Katjina.

Katjo sem spoznala prvi dan šole in kmalu sem izvedela, da se je našemu razredu pridružila po šolanju v Italiji. Sama si te zamenjave okolja nisem znala predstavljati. Znano je, da je prehod iz osnovne šole v srednjo včasih težek, a le malo otrok izkusi zamenjavo celotnega okolja, jezika in prijateljev.

Priznati moram, da se mi Katja zdi zelo pogumna, saj se mi zdi, da se je s prehodom dobro spopadla in se brez problemov vključila v naš razred.

Ne predstavljam si, kako bi tako veliko spremembo sama doživljala, verjetno bi bila preveč nervozna, da bi se s kom pogovarjala. Če bi prišla v novo okolje in bi zamenjala državo in jezik, bi si želela prijaznih nasmehov svojih sošolcev. Zdi se mi, da se tako počutiš bolj sprejetega in veš, da te nihče ne obsoja. Nato bi si želela, da bi se kdo začel z mano pogovarjati, saj bi bila sama za pobudo preveč sramežljiva.

Kadar doživiš tako spremembo, je gotovo veliko pozitivnih in negativnih dejavnikov. Pozitivno je, da dobiš nove priložnosti, nove prijatelje. Negativno pa je, da moraš zapustiti svoje dotedanje prijatelje, spremeniti navade in se na novo okolje navaditi in se vanj vključiti.

Katja je zelo prijazna in pogumna. Včasih nas razveseli s prigrizki, ki jih pri nas ni mogoče kupiti. Večkrat nam tudi razlaga o svojem prejšnjem življenju, navadah, prijateljih in šoli. Njeno znanje angleščine je izjemno. Upam, da se v našem razredu počuti sprejeto.

Zelo sem vesela, da je naš razred tako multikulturen. Izjemno je spoznati ljudi s takšnimi zgodbami. Mislim in upam, da se bo naše prijateljstvo še dolgo nadaljevalo.

Ela Leskovar

Živimo v svetu, kjer je multikulturnost nekaj običajnega. Vsakodnevno si kdo izmed nas deli pogled z mimoidočim, ki v sebi skriva raznolike korenine prednikov. Še vedno se najdejo posamezniki, ki migracije in multikulturnost ne sprejemajo, češ da bo njihova kultura pokopala našo.

A menim, da je večina ljudi kljub vsemu strpna do posameznikov, ki so se morali iz takšnih ali drugačnih razlogov preseliti in pustiti staro življenje za seboj. Gotovo jim ni lahko začeti popolnoma znova, v novi družbi, novem sistemu, novem okolju … Zavedati se moramo, da ima vsakim izmed njih za seboj najbrž težko življenjsko zgodbo oziroma tehten razlog za nov začetek.

Sama še vedno pomnim prvi dan srednje šole. Vsa ta čustva. Toliko vprašanj. Bežni pogledi s strahom v očeh. Ali se bom razumela z novimi sošolci? Ali me bodo sprejeli? Toliko novih obrazov, a noben poznan. Rahel občutek nemoči in osamljenosti.

Najbrž imajo tisti, ki zapustijo svoj dom in začnejo znova, prav takšen, če ne še trikrat hujši občutek.

A na prvi šolski dan smo verjetno vsi imeli takšne ali vsaj podobne občutke. Nihče ni prav posebej izstopal; razen dekleta krajših rjavih las. Izvedela sem, da ji je ime Katja. Bila je nekoliko bolj zadržana, sicer pa se od drugih ni razlikovala.

Šele nekaj dni kasneje sem izvedela, da je prišla iz Italije. Iskreno jo zelo občudujem, saj to, da se naučiš novega jezika in prilagodiš novemu okolju in sošolcem, ni enostavno.

V razredu predstavlja del celote. Je ena od enaintridesetih, kolikor nas je. Da, res je, da ji je domač drug jezik in ne slovenščina. Res je, da je živela v nekoliko drugačnem okolju. A zaradi te izkušnje ni manj vredna od nas, kvečjemu nasprotno, saj je bogatejša za izkušnjo več.

Menim, da tujcev ne bi smeli jemati kot manjvredne, saj smo vsi ljudje. Vsi smo se rodili kot nepopisan list papirja in od naših vrednot in odločitev je odvisno, kdo bomo postali. In to je tisto, kar nas dela različne, drugačne, ne pa vera, barva kože ali jezik!

Odločitev, ali želimo večno ostati sami in nevključeni ali želimo živeti vsak dan v polni meri, je naša. Seveda ima vpliv tudi okolje, a v prvi vrsti se moramo sami odločiti, če se želimo vključiti.

Tako se je odločila tudi Katja, mi pa smo jo sprejeli odprtih rok. V naših očeh bo vedno junakinja, saj ji ob prehodu v srednjo šolo ni bilo lahko.

Moje mnenje in prepričanje ostajata. Narodnost, vera, kultura ali barva kože niso tisto, zaradi česar bi morali imeti predsodke, saj smo vsi ljudje. Tisto, kar vsakega izmed nas naredi edinstvenega, so odločitve, dejanja in vrednote.

Petra Lotrič

Če mi ne bi povedali, da Katja šolanja ni zaključila v Sloveniji in da je kar precejšen del otroštva preživela v Italiji, na to ne bi niti pomislila, saj odlično govori slovensko. Včasih se kakšnega izraza ne spomni, ampak to je pričakovano, saj ljudje jezik pozabimo, če ga ne uporabljamo redno. Zdi se mi, da se je hitro spet navadila na slovenske običaje. Italijanski običaji se verjetno razlikujejo od naših in mislim, da nima velikih problemov s preklapljanjem z enih na druge.

Multikulturnost v našem razredu se mi zdi zanimiva izkušnja, saj s tem spoznavamo nove običaje in jezike. Imamo Katjo, ki je šolanje zaključila v ameriški šoli v Italiji, in ruska dvojčka Matveja in Prohorja. Glede na to, da sta v Sloveniji komaj približno dva meseca, že odlično govorita slovensko. Čeprav v Sloveniji nista preživela veliko časa, se mi ne zdita drugačna od nas.

Če bi šla v tujino, bi si želela, da me tam lepo sprejmejo. Želela bi si tudi, da mi kdo razkaže državo, pove kaj o njihovih običajih in mi pomaga pri učenju jezika, saj bi s tem verjetno imela nekaj težav.

***

Ker smo v uredništvu prepričani, da ste mladi bralci Časorisa izjemno željni znanja in tudi zelo nadarjeni, z veseljem razpisujemo natečaj za najboljši odziv na Zgodbe otrok sveta.

Kako lahko sodelujem?

Nič lažjega kot to!

Ogledaš si Zgodbe otrok sveta, izbereš tebi najljubšo in premisliš o njenem sporočilu. Pri premisleku ti lahko pomagajo starši ali učitelji.

Nato pripraviš novinarski prispevek, v katerem razmišljaš:

• kako bi bilo, če bi moral/a sama na pot,
• kako bi si želel/a, da bi te novi sošolci sprejeli tebe,
• kako uspešna vključenost priseljencev in beguncev v šolo prispeva k njihovi sprejetosti?
• kaj bi bilo treba morda izboljšati, da bi bili novi sošolci bolje vključeni in da bi razred bolje izkoristil možnosti, ki jih daje medkulturno sobivanje.

Žanr izbereš po svojem okusu: lahko pripraviš anketo, intervju, kolumno ali portret,
izdelek pa pošlješ na naslov urednik@casoris.si. Lahko pa se odločiš tudi za risbo, fotografijo ali celo video.

Pripiši še svoje ime in priimek ter razred in šolo, ki jo obiskuješ.