Spletni mehurčki nas lahko vodijo v nevarne vode

Verjetno je večina med vami že slišala za Netflixovo serijo Adolescence. Govori o dečku, ki je tarča spletnega nadlegovanja vrstnikov.

Spletno okolje mu vcepi sovraštvo do žensk. Na vse te pritiske se odzove izjemno brutalno in nepričakovano – z umorom sošolke.

Zakaj pišem o Adolescence?

Ne zaradi tega, ker bi želela pisati o sami seriji. Nisem je še gledala, zato je ne morem komentirati, čeprav glede na odzive verjamem, da je dobro narejena.

Pišem zato, da pokažem na nekatere mogoče posledice delovanja spletnih mehurčkov na naše fizično življenje.

Smo sužnji algoritmov?

Na internetu nam vsebine, ki jih vidimo, izbirajo algoritmi. Te so nam prilagojene, in več ko algoritmi vedo o nas, manj raznolike so. Tako pristanemo v svojem mehurčku vedno enakih ali podobnih vsebin, ki niso nepristranske.

Seveda se lahko malce potrudimo, da se temu izognemo, a večina ljudi tega ne naredi.

Na tej točki si boste verjetno rekli: »Pa saj vse to že vem.« Časorisovi mladi bralci ste gotovo že dodobra seznanjeni z osnovami spletne medijske pismenosti.

Mehurčki nasilja in teorij zarot

Nekateri spletni mehurčki so bolj nevarni in problematični od drugih. To so na primer mnenjski mehurčki, v katerih se širi in razrašča sovraštvo.

Sovraštvo do nekoga ali neke skupine ljudi lahko postane glavna skupna točka, ki povezuje ljudi v tem mehurčku.

Takšno razmišljanje je zelo privlačno: »Za svoje težave nisem kriv jaz, z mano ni nič narobe. Kriv je nekdo drug in to mi bo drago plačal.«

Pogosto širijo različne teorije zarote, ki vpletenim dajo občutek, da vedo nekaj več od drugih. Da so le oni tisti, ki imajo odgovore na vse.

Obstaja svet brez mehurčkov

Če bi lahko tudi v našem fizičnem svetu živeli v enakih informacijskih in mnenjskih mehurčkih, bi bilo naše življenje povsem drugačno.

V takšnem svetu bi se ljudje gibali le med sebi podobnimi. Srečevali bi se samo s takimi, ki razmišljajo enako. Nikoli ne bi prihajali v stik z ljudmi, ki imajo drugačno mnenje ali drugačne vrednote.

Kako bi bilo to videti, si lahko prebereš v znamenitem romanu Krasni novi svet. Tam ljudem že vnaprej določijo, v katero skupino bodo spadali. Vzgajajo jih tako, da imajo vsi v skupini iste vrednote in mnenja. Vzgajajo jih tako, da so prepričani o popolni pravilnosti svojega pogleda na svet.

Vzgajajo jih v to, da ne razmišljajo.

Razkorak med prepričanji se poglablja

A mi ne živimo v fizičnem svetu, v katerem se vsi o vsem strinjamo. Ne živimo v svetu, kjer ne bi nikoli srečali nikogar, ki je drugačen od nas. Naš svet je zelo daleč od tega.

Tam v njihovih zaprtih mehurčkih pristane le tisto, kar želijo videti in slišati. Vidijo le tisto, kar potrjuje njihova prepričanja.

Ko se tak človek v fizičnem svetu sreča z nekom, ki ima drugačne informacije ali drugačen pogled svet, ga to lahko ujezi. Tega pač ni vajen. Če je zelo jezen, lahko postane celo nasilen.

Tako lahko pridemo do družbe, kjer posamezne skupine ljudi sovražijo vse drugačne od njih. Sovraštvo in nasilje pa lahko pripeljeta do hudih posledic.

In kaj lahko naredimo mi?

Lahko se potrudimo in pokukamo iz svojih mehurčkov.

Lahko se pogovarjamo z ljudmi, ki so drugačni od nas.

Lahko se pogovarjamo z ljudmi, ki imajo drugačno mnenje o stvareh.

Lahko se več pogovarjamo in manj klikamo.