Slovenka, ki se počuti Italijanko in bi bila učiteljica angleščine

Katja Strah Plazar pravi, da je Slovenka in Italijanka.

Kako je to mogoče, če sta oba njena starša Slovenca?

Dijakinja 1. letnika Gimnazije Celje – Center je osem let preživela v Italiji. Tam je tudi obiskovala osnovno šolo, zato se v tej državi počuti nekako bolj doma kot v Sloveniji.

A zadeva je še bolj zapletena. Katja v Italiji ni obiskovala italijanske šole, ampak ameriško. Njeni sošolci niso bili Italijani, ampak so prihajali iz različnih držav sveta. Katjina starša sta namreč vojaka, vojaki pa občasno službujejo tudi v tujini.

»V Italiji mi je bila najbolj všeč kultura. Tam v vsakem kraju najdeš nekaj starega, na primer grad. Tam imajo tudi zelo dobre pice in makarone.«

Njeni najljubši jedi sta pizza diavolo in pasta carbonara, od sladic pa ima najraje pannacotto.

»Carbonaro pripravimo tako, da šunko prepražimo, umešamo jajca in mleko, nato pa vse skupaj prelijemo čez kuhane makarone ali špagete. Pizza diavolo pa je pica s pekočo salamo, mocarelo in paradižnikovo omako.«

Pa imajo špagete in pico tudi italijanski otroci tako radi kot slovenski?

»V Italiji ima vsako kosilo predjed, krožnik pašte, glavno jed in sladico,« pojasnjuje Katja.

Čeprav je obiskala veliko italijanskih mest, najbolj pozna Neapelj ali po italijansko Napoli. To je mesto ob vznožju vulkana Vezuv. Ta je tisti, ki je med svojim izbruhom nekoč v daljni preteklosti pokopal mesto Pompeje.

»Neapelj je zelo lepo mesto. Tudi morje je tam čudovito. Zelo rada sem se kopala v njem. Najlepši pogled na Neapelj pa je z Vezuva. Prekrasen je ta razgled, ko se vse razteza pod tabo.«

V Neaplju živi tri milijone ljudi. Smeti mečejo vse naokoli, zato je mesto zelo umazano. »Kamorkoli greš, vidiš umazanijo, ampak hiše in morje pa so res čudoviti.«

V Italiji je živela dvakrat. Ko so bili prvič v Italiji, so njeni starši delali v Natovi vojaški bazi; ko so bili tam drugič, pa so delali v ameriški bazi; obakrat so stanovali v kraju Lago Patria.

Družila se je z dekleti in fanti, ki so obiskovali isto šolo. Med njimi so bili tudi Italijani, ki so imeli tako kot ona starše vojake.

»Ameriška baza je kot majhno mesto. Ima svojo trgovino, bazen, bovling in šolo. Vse je miniaturno in hiše so si zelo podobne. Vse je bilo rumeno.«

V bazo ne more kdorkoli. Ob glavnem vhodu so stražarji in za vstop potrebuješ prepustnico. Katja je vojaško bazo zapustila le, ko je šla s starši na izlet. Teh ni bilo malo. Med drugim so obiskali Rim in Kalabrijo na jugu italijanskega škornja.

Od italijanskih sošolcev je izvedela, da imajo italijanski otroci zelo radi pevca Jovanottija in da – tako kot skoraj povsod po svetu – v prostem času najraje igrajo nogomet. No, vsaj fantje.

»Po vsaki tekmi smo lahko slišali pokanje ognjemetov,« se spominja. V Napoliju so vsi navijali za lokalno ekipo Napoli, ki ji ljubkovalno pravijo Azzurri, tako kot imenujejo tudi italijansko nogometno reprezentanco.

[mappress mapid=”30″]

Katja se je po vrnitvi iz Italije vpisala na Gimnazijo Celje – Center. Pogreša prijatelje iz prejšnje šole, a je vesela, ker je zdaj ob njej tudi njena najboljša prijateljica. Spoznali sta se v šoli na Frankolovem, ki jo je obiskovala med dvema bivanjema v Italiji. Na Frankolovem živi tudi danes.

Govori štiri jezike: poleg slovenskega še angleški, italijanski in nemški. Ko je živela v Italiji, je razmišljala in sanjala v angleščini, zdaj, ko je spet v Sloveniji, pa v slovenščini. Oba jezika obvlada približno enako dobro, zato ni čudno, da razmišlja, kako bi postala učiteljica angleščine, ko bo velika.

No, ali pa matematike. Tudi ta predmet ji gre odlično.

»Italijanščina mi je zelo ljuba, ampak mi ni tako pri srcu, kot sta mi angleščina in slovenščina,« pravi Katja.

Katja v svojem novem razredu ni edina dijakinja z izkušnjo bivanja v drugih državah. Njena sošolca sta tudi brata dvojčka Prohor in Matvej Rjazanov.

»Sošolcem se zdi zanimivo, da sem živela v Italiji. Sprašujejo me, kako je bilo tam in zakaj sem šla tja. Lepo je, če spoznaš nekoga iz tujine; če ni vse enako.«

Prav to kulturno pestrost najbolj pogreša. »Ker smo se veliko selili, sem spoznala veliko otrok iz različnih držav. Zanimivo je imeti prijatelje iz drugih držav. Problem je le, da ta prijateljstva ne morejo biti trajna. Zdaj ostajamo v stikih prek Gmaila, Snapchata in Facebooka.«

Slovarček

Dober dan: Buongiorno.

Na svidenje: Arrivederci.

Hvala: Grazie.

Jaz sem Katja: Io mi chiamo Katja.

Sošolke in sošolci o Katji in multikulturnosti

• Kako so Katjin prihod doživljali njeni sošolci?
• Kako je njeno bivanje v tujini vplivalo na razred?
• In kako bi se počutili, če bi se morali sami preseliti?

O tem, kaj menijo Katjini vrstniki, si preberite v prispevkih Srečevanje celjskih gimnazijcev z multikulturnostjo.