Sem tak kot vsi ostali, imam samo Downov sindrom

Lepo bi bilo, če ne bi potrebovali posebnega dneva za Downov sindrom. To bi pomenilo, da bi bili vsi s tem sindromom del družbe. Pa še ni tako.

Nekoč so otroke s posebnimi potrebami nameščali daleč stran, v posebne zavode. Potem so zavode začeli začeli zapirati in ljudje z Downovim sindromom so se začeli pojavljati v družbi. Srečate jih lahko v vrtcu, tudi v šoli. Mnogi pa si želijo tudi, da bi imeli tudi normalen poklic. Da bi lahko delali, kar zmorejo, ne le preprosta, rutinska dela, kot je zdaj običajno.

Jan Prašnikar bi rad bil gasilec. Počne pa še marsikaj drugega.

Sem Jan in imam Downov sindrom

Hodim v OŠ Roje, v oddelek vzgoje in izobraževanja, OVI 6A.  Zelo rad imam učiteljico Lucijo in učitelja Slavka.

Ker imam sindrom, se ne morem naprej šolati in narediti izpita za avto. Lahko grem delat v Ince Mengeš in Moste, ampak bi rajši delal kaj drugega.

Zelo rad imam svoje starše, sestro Evo in Primoža. Vidim se na ranču pri moji sestri, kjer bi ji pomagal skrbeti za konje. Moj najljubši konj je kobila Angel.

Rad skrbim tudi za našega psa Finna. Sva velika prijatelja.

Veliko časa namenim športu, trikrat na teden grem v fitnes.

Rad gledam nogomet, košarko in skoke. Moja najljubša kluba sta Atletico Madrid in NK Maribor.

Ob sredah hodim na slikarske delavnice. Tam imam prijatelje in skupaj rišemo. Vsako leto Mateja naredi razstavo naših slik.

Učim se igrati harmoniko. Moja najljubša harmonikaša sta Lojze Slak in Slavko Avsenik.

Delam tudi v trgovinici v Domžalah, tam pomagam Vesni in Alenki. Malo prodajam, zlagam stvari, režem gumbe.

Zelo rad živim v občini Lukovica. Vsak večer spremljam serijo Usodno vino. Po poklicu bi rad bil gasilec, saj rad pomagam ljudem v stiski.

Delal bi tudi še kaj drugega, kjer bi bil koristen, saj sem tak kot vsi ostali, imam samo Downov sindrom.

Jan Prašnikar, OVI 6A, OŠ Roje