ČasorisNekega dne mi je v šoli prišla sošolka povedat, da sva bila jaz in moj sošolec izžrebana, da bi šla prvega marca na Kras sadit drevesa.
Bila je sreda. Prvo šolsko uro sem preživela kar pred šolo z revijo Mladina, saj mi je tako čas tekel hitreje. Če se prav spomnim, smo ob devetih že bili na poti proti Krasu.
Vožnja je bila dolga, a zanimiva. Lepo je bilo opazovati pokrajino skozi okno. Na Vrhniki je bila okolica že malenkost drugačna kot pri nas. Bilo je čudovito.
Zelo kmalu smo bili že na meji. Trikrat smo šli v Italijo in nazaj v Slovenijo, ker je na naši poti potekala meja. Moram reči, da je Slovenija veliko lepša. V avtobusu so nam povedali, kako bo potekal dan.
Najprej bomo šli v razgledni stolp, ki je hkrati tudi muzej. Potem bomo šli sadit drevesa, kasneje pa bo prišla še predsednica države.
Težko je bilo videti črna drevesa in poškodovano naravo. Kakšna škoda.
V glavnem, ta dan smo preživeli tudi prav posebno izkušnjo: kraško burjo. Bila je zelo močna. Ko smo hodili proti stolpu, je moji prijateljici odpihnilo ovitek za telefon. In kako je poletel! Takrat smo mislili, da ga ne bo nikoli več videla. Nekomu drugemu pa je hkrati odpihnilo še kapo! Tudi ta je bila izgubljena, a samo začasno. Kasneje so vse našli v grmovju.
V stolpu je bilo zelo lepo. V glavni sobi so imeli modro pobarvan strop z lučkami, ki je spominjal na nočno nebo. Postregli so nam s čajem in nam podarili skodelico, iz katere smo pili. Zelo lepo od njih.
Zdaj pa k sajenju dreves! Zunaj je še vedno pihalo. Prišli smo do območja, na katerem naj bi sadili drevesa.
Večina območja je bilo samo kamenje, a izgleda, da bo za drevesa dovolj prsti. Bilo je veliko ljudi, presenetilo me je le to, da sploh ni bilo veliko mladih.
V glavnem, mi smo posadili svoje drevo in okrog njega naredili obroč iz kamenja (najbrž zato, da ga ne bi kdo pohodil). Zdi se mi, da je bil puhasti hrast. Pri geografiji smo se učili, da je ta značilen za obsredozemske pokrajine.
Vsi skupaj smo posadili 70 dreves, za sedemdeseto obletnico delovanja Zveze prijateljev mladine Slovenije.
Prišla je predsednica. Tudi ona je posadila svoje drevo. Po tem smo šli nazaj v stolp. Tam je imela predsednica lep in ganljiv govor, v katerem se je zahvalila Zvezi prijateljev mladine Slovenije, ker so naredili toliko dobrega v svojem delovanju.
Postregli so nam z golažem in raznimi dobrotami. Res so se potrudili. Po odličnem obroku sem šla ven, da bi si malo ogledala okolico. Od vrha hriba je bil čudovit razgled.
Ko sem ga občudovala, sem lahko začutila domoljubje v svojem srcu. Ah, kako ljubim našo državo. Veste zakaj? Ker Sloveniji še nekako uspe shajati skupaj z naravo.
Veste kaj je pa najbolj grozen prizor v življenju? Neskončno velemesto. Kar srh me spreleti, ko vidim slike svetovnih velemest. Dejansko ne vidiš konca te ječe! Na stotine kilometrov niti enega drevesa!
Kakšen blagoslov je to, da na poti v šolo namesto ropotanja strojev in avtomobilov slišim petje ptic. Gozd in narava sta mi zmeraj blizu. In to je največji zaklad, ki ga imamo. Ne denar, ne zlato, ne materialne stvari, ampak narava. Največji zaklad naše države, ki ji daje vso lepoto.
Strah me je, da bodo na oblast prišli ljudje, ki bodo želeli »izkoriščati gospodarski potencial naših gozdov« ali po domače povedano, jih posekati. Kaj je z njimi? A ne vedo, da so to živa bitja in ne stvari?
Ne zdi se mi, da bodo rešili zdravstvo, plače v javnem sektorju, staranje prebivalstva in še marsikateri drug problem s tem, da bi nam začeli jemati še naravo. Seveda za denar, ki bi na koncu šel za vse drugo, kot pa za slovenske državljane.
Upam, da bodo organizacije, kot je Zveza prijateljev mladine Slovenije, poskrbele, da bodo starejše generacije nam mladim zapustile Slovenijo, v kateri bo razvoj usmerjen v ljudi, naravo, moralo, znanost in ne denar.
Angelina Vavtar Abram, 9. razred, Osnovna šola narodnega heroja Rajka Hrastnik
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
Sandra
