S programiranjem pri trinajstih do prvih 120 evrov

V Sloveniji se že od vsega začetka dobro počutim. Tu sem obrnil nov list v svojem življenju.

Že pri štirinajstih sem prišel do spoznanja, da ne smem ponavljati starih napak. Vem, da ne smem izgubljati časa z zabavo, temveč moram vsak trenutek izkoristiti za resne stvari.

Tega se držim tudi v šoli. Ker sem že pred prihodom v Slovenijo dobro obvladal angleščino, v novi šoli nisem imel veliko težav, se pa še danes spopadam s slovničnimi zavoji slovenskega jezika, zato na tem področju nisem ravno najboljši, ampak se trudim. 

Že od otroštva me fascinirata računalništvo in elektrotehnika nasploh. Pri štirih letih sem menda kar naprej tlačil žice v leseno omaro, da bi naredil transformator.

Ko sem bil star 12 let, sem se začel resneje ukvarjati z računalništvom in se odločil, da se bom naučil kakšnega od programskih jezikov. Sprva mi ni šlo, ker nisem vedel, kaj sploh hočem sprogramirati.

Kmalu sem dojel, da potrebujem idejo za izdelek. Ko imaš v glavi jasen cilj, je veliko lažje začeti akcijo. 

Potem so stvari stekle. Povsem sam sem se naučil programiranja in že po mesecu dni ustvaril svoj prvi produkt.

To je bila digitalna platforma za osnovne šole Edu2Think, ki naj bi nadomeščala konvencionalne teste na papirju.

A nisem vedel, da se tega nisem spomnil prvi, na trgu je že bila vrsta podobnih rešitev, denimo Moodle ali Chamilo.

Vendar me konkurenca ni prestrašila, svoj izdelek sem ponudil inštruktorjem in tako nehote pristal v podjetništvu.

Po letu dni stagnacije sem se odločil, da se bom vendarle lotil česa drugega. Prišel sem namreč do zaključka, da moja prva ideja ni bila najboljša, pa tudi število uporabnikov ni bilo dovolj veliko, da bi s platformo spodobno zaslužil.

Želel sem oblikovati kakšno spletno stran. Lotil sem se iskanja potencialnih ‘naročnikov’ in se spomnil na sošolca, ki je rad risal. Ogledal sem si njegove umetnije in predlagal, da bi sklenila poslovno partnerstvo. Prepričan sem bil, da bi sošolčeve grafike lahko dobro prodajal v spletni trgovini.

Stvari pa niso šle gladko, sošolec je bil sicer za, vendar je hitro obupal in odstopil od ‘posla’, brž ko sem mu razložil, koliko dodatnega dela bi mu to prineslo.

Spet nisem vedel, česa naj se lotim, vse dokler nisem pri prenašanju ene od igric naletel na računalniški virus, težavo pa pretvoril v idejo spletnega kataloga igric z možnostjo prenosa brez virusov. Začel sem jih testirati. Nameščal sem jih na svoj računalnik, in če se je izkazalo, da je z njimi vse v redu, sem jih dodal v katalog.

Pri tem sem se naučil, da neuspeh ni vedno slaba stvar, temveč samo eden od korakov na poti k uspehu.

Po treh mesecih preizkušanja sem dobil ponudbo iz nekega ruskega podjetja, da bi zanje oblikoval spletno stran in postavil spletno trgovino.

Našli so me preko sorodnikov, saj sta starša vsem razlagala o mojem katalogu igric in me hvalila, ‘kako genialen sem’. Vedeli so, da imam le 13 let, a jih to ni motilo.

Podjetje je sicer med veliko krizo v Rusiji propadlo, zato z delom nisem veliko zaslužil. Račun je znašal 120 evrov, ampak to je bilo prvih 120 evrov, ki sem jih v življenju zaslužil, pa še lasten studio za oblikovanje spletnih strani sem tako odprl. 

V Sloveniji sem se vključil v Ustvarjalnikov podjetniški krožek, ki so ga organizirali na šoli, in se še izpopolnil v podjetniških veščinah.

S projektom Flare – gre za nekakšno elektronsko kresničko, ki malčke varuje v prometu – sem prišel med deset štipendistov Fundacije za ustvarjalne mlade.

Ideja za Flare se je rodila v Zavodu 404, kjer so mi pomagali fizično izdelati prvo digitalno napravo. Deluje kot nekakšen GPS, čeprav to ni. Starši lahko s posebno aplikacijo ves čas spremljajo lokacije, kjer se nahaja njihov otrok.

Ohišje je narejeno iz posebne plastike, ki odbija svetlobne žarke, znotraj pa je elektronsko vezje, ki sem ga sprogramiral sam. Materiale večinoma nabavljamo v Nemčiji in ZDA.

Prav v Nemčiji, v tovarni, kjer nam tiskajo vezja, pa Flare deloma tudi sestavijo. Večje proizvodnje še nismo zagnali, ker še iščemo cenovno najbolj ugodnega ponudnika.

Pri delu za projekt Flare sem spoznal, da je vodenje ljudi zahtevna naloga, prav tako pa tudi izdelava poslovnega načrta, a mentorsko mi pomagajo pri Ustvarjalniku.

Zelo bi bil zadovoljen, če bi lahko že na začetku prihodnjega šolskega leta s Flare opremili vsakega slovenskega prvošolčka.

Pri tem seveda računam na sodelovanje s pristojnimi inštitucijami za urejanje prometa, kajti s pomočjo Flare bi lahko tudi bolj učinkovito načrtovali umestitve prehodov za pešce v prostor. Strokovnjaki bi namreč
na aplikaciji lahko spremljali, kje največ otrok prečka cestišče.

V prihodnosti si želim ostati v podjetništvu in še naprej razvijati poslovne ideje. Najbolj me vleče v svet elektrotehnike. Morda bom že kmalu imel največji web studio, ki pa ne bo omejen le na Slovenijo.

V današnjem času, ko je tehnologija dvigalo sveta, se moramo opreti na povezovanje različnih znanj. Sodelovanje in naklonjeno lokalno okolje sta pomemben del uspeha v podjetništvu.

Ne verjamem, da bom na dolgi rok ostal v Sloveniji, tu sem našel udobno gnezdo za dober začetek, nisem pa prepričan, da je tako majhna država najbolj primerna za nas, ki želimo leteti daleč in visoko.

Andrei Morozov, tretji letnik, Elektrotehniško-računalniška strokovna šola in gimnazija Ljubljana

Sedemnajstletni dijak ruskega rodu je v Slovenijo prišel iz Perma v Rusiji. Priselil se je s starši in mlajšo sestrico, ker je njegov oče pri nas našel novo zaposlitveno priložnost. Pri pisanju tega sestavka so mu pomagali v agenciji Impress.