Rada hodim v šolo in s sošolci se odlično razumem. Rada jim pomagam, kadar potrebujejo pomoč in je to v moji moči. Tudi doma imam več prijateljic, s katerimi pa se najraje igramo v bližnjem gozdu. S pomočjo mojega starejšega brata izdelujemo drevesne hiške, se sprehajamo po gozdu in lovimo po travnikih. Opazujemo mravlje, črve, hrošče, meni pa so ljube tudi travniške rožice, ki jih rada naberem za mami.
Kadar brat zaradi šolskih obveznosti potrebuje mir in tišino, se umaknem v svoj svet in rišem. Najraje rišem konje, ki jih imam tudi zelo rada, našo družino in rožice za mami.
Ko sem še hodila v vrtec, sem skoraj vsak dan narisala kakšno risbico za mami ali atija, za babico ali dedija, v času, ko sem čakala, da so me prišli iskat. Želela sem jih razveseliti. Največ sem jih narisala za mami, ki je največkrat prišla po mene.

Doma je mami vse risbice obesila na steno, da so jih lahko videli vsi, ki so prišli k nam na obisk.
Nekega dne sem narisala risbico, da bi jo mami imela tudi v službi in bi mislila name, kot sem jaz mislila na njo v vrtcu. Res jo je tja odnesla in njeni sodelavki sta bili prav tako navdušeni kot ona. Takrat je nastala ideja, da bi risbica rožic lahko razveseljevala tudi druge ljudi, predvsem otroke, ki imajo težave in bi lahko o tem komu povedali.
Natančno ne vem kako, toda veseli me, da sta mamini sodelavki uredili, da moja risbica krasi lepo emajlirano posodo in da s prodajo posode pomagamo TOM telefonu.
Zelo sem vesela in ponosna, da lahko pomagam otrokom, ki doma niso tako srečni in pomoč za svoje težave lahko dobijo na TOM telefonu.
Neža Grohar, 2. razred, OŠ Dramlje
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.