Boš po počitnicah devetošolec?
Povem ti, da je zadnje leto osnovne šole posebno. Posebno tudi zato, ker na nekaterih šolah izvajajo MEPI program.
Ko čas zavrtim za eno leto nazaj, na začetek 9. razreda, ko so bili nekateri še vedno z mislimi na morju, s telesom pa na žalost v učilnici, slišim učitelja.
Sredi ure nas je vprašal, če bi se kdo rad udeležil MEPI programa.
»Vsi na koncu pravijo, da je zabavno. Skozi šolsko leto opravljaš tri dejavnosti, eno uro na teden za vsako. Izbereš si, kaj boš delal za vsako dejavnost: prostovoljstvo, veščine in rekreativni šport. Na koncu šolskega leta pa sledi del, ki je vsem učencem najbolj všeč – pustolovska odprava. Bi kdo razmislil o udeležbi?«
Za prostovoljstvo sem si izbrala učno pomoč.
Učencem, ki so potrebovali pomoč, sem nudila inštrukcije.
Vsakdo se lahko česa nauči, le razložiti mu je treba na način, ki ga razume.
Za rekreativni šport sem si izbrala tek. Pri naši šoli imamo stadion, ki je na voljo vsem. Na začetku, ko se telo privaja, je težko. A potem sledi prava nagrada, ko začutiš, da gre vsakič lažje in da zmoreš vedno več.
S športom se discipliniraš, fizično in psihično.
Za veščino sem si izbrala tuji jezik – nemščino. Ure, ki sem jih naredila za MEPI, seveda niso bile dovolj, da bi se naučila jezika.
Zdaj pa na zabavni del!
Učitelj je imel prav, najbolj vznemirljiva je bila pustolovska odprava na koncu.
Pravzaprav sta bili dve odpravi, prva poskusna in druga kvalifikacijska. In učenci smo se nanje podali sami, brez učiteljev!
Vsak dan je bilo treba prehoditi dvanajst kilometrov. Dva dneva in ena noč.
Ob 10. uri smo začeli prvo odpravo. Prva, poskusna odprava je potekala v domačem okolju, v Zasavju.
Naša skupina je štela tri člane. Učitelj nam je dal zemljevid in začeli smo.

Na kaj takega se nisem psihofizično pripravila, tako da je bil petnajstkilogramski nahrbtnik zame velik šok. Do vrha hriba smo bili čisto preznojeni.
Ko smo se spustili navzdol, sem se imela čas osredotočiti še na kaj drugega kot pa na pekoč občutek v mišicah.
Kako čudovita narava! Zasavje je prava turistična destinacija, samo najti moraš te koščke raja na Zemlji, ki se skrivajo v njem.
Svež zrak, ptice, ki pojejo, veter, ki piha, in hladen, vlažen ter prijeten občutek v laseh. V duši in po celem telesu do vsake celice.
Ko smo prispeli do cilja, smo se utaborili. Pekli smo krompir in si naredili topel obrok. Učitelj je prinesel kitaro in peli smo pozno v noč.

Ko je sonce zašlo, sem se tudi jaz odpravila spat. Prav poseben občutek je, veste? Takrat občutiš notranji mir, nek dosežen cilj.
Da, veliko stvari je še treba opraviti v življenju, a takrat se preprosto osredotočiš na ta trenutek, ko se srce umiri.
Naslednje jutro smo pospravili za seboj in od Kopitnika pripešačili nazaj v Hrastnik.
Kvalifikacijska odprava je bila podobna poskusni, le da je deževalo in da nismo bili več v Zasavju, ampak v okolici Velenja.
Prvi dan smo za las ušli dežju in se pravočasno utaborili pod kozolcem.
Ko je prenehalo deževati, sem se odločila, da grem na sprehod. Hodila sem po gozdni poti, poslušala petje ptic, šumenje listov, najbolj pa me je očaral prekrasen razgled. Srce mi je vztrepetalo, ko sem zagledala sončno svetlobo, ki je prodirala skozi oblake.

Noč je prišla kmalu. Ko smo se zbudili, so nas učitelji pozvali, da bo treba pospraviti in oditi.
Na koncu poti smo prišli do Velenjskega jezera.
Takšni dogodki devetošolcem na koncu predstavljajo neprecenljivo vrednost in imajo posebno mesto v naših srcih. Za nas so to lepi spomini, ki bodo ostali za vedno.
Angelina Vavtar Abram, 9. razred, Osnovna šola narodnega heroja Rajka Hrastnik
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
