Prišli so zaradi drugih, ostanejo naj zaradi nas

Katarina in Rebecca Agius Jager sodita v prvo generacijo junior ambasadorjev Unicefa Slovenija iz leta 2011, pojasnjuje Maša Gorjup iz Slovenske fundacije za Unicef.

Prvi sta začeli vrstnike ozaveščati o otrokovih pravicah. Sodelujeta tudi v Unicefovem projektu #PrisluhniSpoznajSpremeni, ki ga sofinancira Ukom. Ta je namenjen ozaveščanju otrok o njihovih pravicah, obenem pa jih spodbuja k sprejemanju drugačnosti in raznolikosti.

Letos poleti sta želeli spoznati otroke beguncev in migrantov, o katerih sta ozaveščali vrstnike, ter njihove življenjske izkušnje in usode.

Vključili sta se med prostovoljce na Slovenski filantropiji. Svoj prosti čas sta preživeli z njimi in opisali to izkušnjo.

Katarina in Rebecca sta zadnji dve leti obiskovali šolo v ZDA in tudi letošnje šolsko leto začeli v tretjem oziroma prvem letniku St. John’s College High School v Washingtonu DC. Sedaj šolanje nadaljujeta v Rusiji, v British International School of Moscow.

Pomoč drugim je nagrada meni

V Washingtonu se šolsko leto zaključi konec maja, kar pomeni, da smo imeli tri mesece poletnih počitnic. Ker je Slovenija moj dom, smo šli z družino na počitnice domov.

Želela sem dobro izkoristiti poletje in odločila sem se, da bom svoj prosti čas porabila za nekaj koristnega, nekaj, s čimer bi lahko svoje veselje in dobro voljo delila z drugimi in jim pomagala.

Ker sem že zagovornica pravic otrok, sem se želela udejstvovati še kot aktivna humanitarka, zato me je Slovenska filantropija takoj pritegnila. Zelo sem vesela, da sem dobila priložnost sodelovati z njimi, ker je bila to izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabila.

V okviru Slovenske filantropije prostovoljci že 26 let izvajajo programe prostovoljstva in pomoči beguncem in migrantom ter vsem tistim, ki zaradi različnih okoliščin sami ne zmorejo zagotoviti kakovostnega življenja sebi in svoji družini.

Aktivnosti, ki jih izvajajo, so zelo različne, in potekajo tako v skupinah kot v obliki pomoči posameznikom.

Glede na to, da sem sama še otrok, sem bila najprej vključena v skupinske delavnice za otroke.

Julija je bilo zelo vroče, zato skupine niso bile tako velike. Izogibati smo se morali vročini, vendar smo vseeno uživali tako v igrah z žogo in drugih igrah na prostem kot tudi v namiznih igrah.

Skupaj smo odšli tudi na enega od ljubljanskih bazenov. Aktivnosti smo evalvirali in se med tem tudi spoznavali.

V skupinah so bili večinoma otroci migrantov in beguncev; otroci, ki so v Sloveniji že dlje, kot tudi taki, ki so prišli pred kratkim. Slovenija vsem počasi postaja njihov drugi, če ne edini dom. Privajajo se okolju in načinu življenja.

Lažje je tistim, kjer sta v družini vsaj dva, saj sta že sama sebi družba in se tudi bolj odprto vključita v družbo drugih.

Zelo pomaga tudi dovoljšnje znanje slovenskega jezika, čeprav smo se prostovoljci potrudili in se prilagodili vsakomur.

Otroci so pripovedovali svoje življenjske zgodbe: kaj jih je pripeljalo v Slovenijo; je bila Slovenija, ko so se odločali, da bodo zapustili svojo domovino, ciljna država ali pa so jim jo določili v postopku nameščanja.

Pripovedovali so o večjih in manjših dogodivščinah tako v svoji domovini kot v Sloveniji.

Med igro sem spoznala njihov pristop do igranja, njihov izbor filmov, njihov odnos do drugih.

Otroci, ki so bili dlje časa vključeni v aktivnosti v okviru Slovenske filantropije, so počasi postajali bolj sproščeni in so s svojo prisotnostjo tudi več prispevali.

Skupine otrok, ki so se zbirali pod okriljem Slovenske filantropije, so se družile dvakrat na teden. Enkrat v tednu pa so organizirana tudi večja srečanja. V ta so vključeni tudi otroci iz azilnega doma.

Za ta so prostovoljci običajno vnaprej pripravili delavnice in aktivnosti, poskrbljeno pa je bilo tudi za večje število prostovoljcev.

V primerjavi z otroki, ki na filantropijo prihajajo le na srečanja, živijo v lastnih domovih in o katerih statusu je bilo že odločeno, pa otroci iz azilnega doma v njem tudi živijo.

To so otroci prosilcev za mednarodno zaščito oziroma azil.

V azilnem domu zanje organizirajo različne aktivnosti. Slovenska filantropija jim omogoča tudi srečanja z drugimi otroki, ki so v Sloveniji iz podobnih razlogov. To jim popestri njihov vsakdan.

Ti otroci so v Sloveniji krajši čas in so običajno prilagojeni ter tudi težje ali pa sploh ne razumejo slovenščine.

Meni je bilo zelo zanimivo, kako sta manjša bratec in sestrica, ki sta prišla iz azilnega doma, na srečanju ves čas govorila v svojem jeziku, ne da bi pomislila, da ju morda drugi ne razumemo.

Glede na moje aktivno znanje tako slovenščine kot tudi angleščine sem se želela vključiti v program pomoči pri učenju posameznikov.

Imela sem izredno priložnost poučevanja slovenščine, slovenske kulture in spoznavanja Slovenije v enem ter angleškega jezika v drugem primeru.

Tako sem lahko prisluhnila osebnim izkušnjam dveh beguncev in njunim zgodbam, ki so me navdihnile. Navdihnile pa so me tudi njune želje, cilji in volja zaživeti v novem svetu ter doseči zastavljene cilje. Ne le zase, temveč tudi za njuni družini, ki sta bili izpostavljeni težkim življenjskim izkušnjam.

Kljub skromnim razmeram si ti otroci želijo ustvariti svoje življenje in tudi prispevati družbi. Ganila me je odločnost fanta, ki bo svoje življenje namenil temu, da bo nadaljeval delo in poslanstvo svojega očeta, ki ga je izgubil v vojni.

Vsak dan, ki sem ga preživela v družbi otrok beguncev in migrantov, v igri, med poučevanjem ali druženjem z njimi, je bil nepozaben.

Druženje z njimi in spoznavanje njihovega načina življenja, njihove kulture in njihovega odnosa do vključevanja v novo okolje, pa tudi njihovega načina razmišljanja – vse to me je obogatilo. Naučila sem se veseliti tega, kar imam in kar mi je omogočeno. Predvsem pa, da je pomoč drugim ne le nagrada njim, pač pa predvsem meni.

Katarina Agius Jager, tretji letnik, British International School of Moscow

Ne glede na to, od kod prihajamo, imamo dekleta nekaj skupnega: rade se lepo oblačimo

Ker me je sestra navdihnila s svojimi zgodbami in izkušnjami na Slovenski filantropiji, sem se odločila odložiti svoje knjige, ki sem se jih namenila prebrati čez poletje, in se ji aktivno pridružiti tudi sama.

Skupnost prostovoljcev in otrok beguncev in migrantov me je toplo sprejela. Takoj sem se navdušila nad sodelovanjem in organiziranjem vsakodnevnih delavnic in druženja.

Vsak dan smo se potrudili prilagoditi skupinam otrok, ki so se sestavile povsem nenačrtovano. Ker so bile poletne počitnice in ker je bilo zelo toplo, nismo mogli vnaprej vedeti, koliko jih bo prišlo. Vnaprejšnjega obveščanja o prisotnosti nismo zahtevali, da otroci delavnic ne bi čutili kot obveznost.

Za nove aktivnosti sem doma poiskala različne materiale. Pripravila sem tudi idejno zasnovo, med drugim za izdelovanje zapestnic prijateljstva. S Katarino sva prinesli tudi svoja oblačila, ki sva jih ali prerasli ali pa jih nisva imeli namena nositi. To je bilo predvsem zanimivo za deklice, ki imamo vse nekaj skupnega: rade se lepo oblačimo. S tem sva jim popestrili enega od dopoldni.

Zelo rada se ukvarjam z manjšimi otroci. V šoli v Ameriki sem v okviru šolskega programa morala skrbeti za določene aktivnosti manjših šolarjev, zato sem se takoj postavila v podobno vlogo tudi na Slovenski filantropiji. Navezala sem se na manjše deklice, ki so se tudi same potem navezale name.

Zanimivo mi je bilo opazovati, kako imamo otroci enak odnos do drugih ne glede na to, v kakšnem okolju živimo ali od kod prihajamo; ne vidimo razlik, ki jih vidijo drugi. Predvsem manjši otroci ne vidijo razlik in se z njimi sploh ne ukvarjajo in se počutijo enaki svojim vrstnikom.

Otroci beguncev in migrantov so nama omogočili doživeti njihovo življenje, razumeti razmere, v katerih živijo, in možnosti za vključevanje v novo okolje. O tem ozaveščava svoje vrstnike kot junior ambasadorki Unicefa Slovenija.

To naju še bolj spodbuja k nadaljevanju najinih aktivnosti in spodbujanju medsebojnega spoštovanja, razumevanja in pomoči. Sedaj še bolj razumeva tiste, ki so pomoči in spoštovanja potrebni.

Ne glede na poreklo ter kulturno ali versko prepričanje smo vsi otroci enaki in imamo enake želje in enake sanje. Želimo biti srečni in veseli, imeti možnost za igranje in šolanje in pripravljanje na odgovorno življenje odraslih, ko bomo sami ustvarjali pogoje in skrbeli za dobrobit otrok novih generacij.

Rebecca Agius Jager, prvi letnik, British International School of Moscow