ČasorisNa začetku leta 2020 nihče od nas ni pričakoval tega, kar je prineslo to nenavadno leto.
Aktivno smo načrtovali naše aktivnosti, izlete, počitnice, dijaki in študentje so razmišljali o študiju v tujini, nekateri o priložnostih za boljšo zaposlitev ipd.
V trenutku se je življenje obrnilo na glavo. Vsi načrti so padli v vodo, pojavile so se skrbi. Naš način razmišljanja se je korenito spremenil, saj smo se začeli zavedati dejanskega pomena zdravja.
Tudi mladi smo pristali v novi in neznani situaciji, v kateri nismo bili nikoli prej. Šola, naš drugi dom, se je prelevila v izobraževanje na daljavo.
Nekateri so bili na začetku karantene oziroma samoizolacije zelo veseli, da ne bodo imeli več običajnih obveznosti, sam pa sem bil zelo razočaran. Zavedal sem se, da še precej časa ne bom v krogu prijateljev in profesorjev, ki so mi vedno pomagali in stali ob strani.
Tekle so ure, dnevi, tedni in nato celo meseci. Iz dneva v dan se je pred očmi pojavljal isti prizor, in sicer večurno sedenje pred ekranom računalnika, ki je še bolj poglabljalo osamljenost in tudi izjemno utrujenost. Da ne omenjam otrok, ki so bili skozi karanteno v še večji stiski zaradi pomanjkanja primerne digitalne opreme.
Hitro je naraščala tudi zaskrbljenost med starši. Nekateri so izgubili delovna mesta, družine so se znašle v izjemno negotovem položaju. Mnogi odrasli ljudje so svojo jezo in strah prenašali na otroke, kar je pri njih povzročalo še hujše socialne in psihične stiske.
Bilo je zelo težko, a smo se skozi te razmere prebili. Posledice bodo še dolgo opazne, saj šolanje na daljavo, po mojem mnenju, ne omogoča kakovostnega posredovanja izobraževalnega programa, znanje pa ni temeljito. Učitelji in profesorji bodo skoraj zagotovo opazili jasne pomanjkljivosti v znanju otrok.
V teh dneh sem zato nedvomno zelo vesel, da je pouk po slabih šestih mesecih stekel v šolah.
A veliko učencev, dijakov in zaposlenih izraža pomisleke glede smiselnosti nekaterih smernic Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Šole po Sloveniji imajo različne strategije za preprečevanje širjenja novega koronavirusa. Zaradi prostorskih stisk in drugih okoliščin ne morejo enako slediti vsem smernicam. Nekatere šole so zato uvedle bolj stroge omejitve, druge manj.
Tako bodo na primer na nekaterih šolah poskrbeli za kosila, na drugih, tudi na naši, pa ne, saj ocenjujejo, da ne morejo zagotoviti varnostne razdalje.
In kako po novem še poteka življenje na naši šoli?
Da bi bilo tako manj gneče in zastojev, več kot 1000 dijakov in dijakinj vstopa v šolo skozi tri vhode. Pouk poteka večinoma v matični učilnici. Dijaki ne smejo »kar tako« hoditi po hodnikih. Odhode na stranišče strogo nadzirajo. V času malice dijakom ne dovolijo zapustiti šole in se sprehoditi po svežem zraku.
Simon Trussevich
Na srečo se v vodstvu nagibajo k odpravi te ukinitve, saj se tudi oni zavedajo nesmiselnosti omenjenega ukrepa in razumejo, da je sveži zrak sestavni del zdravja.
Zaradi izrazite prostorske stiske na naši šoli kosilo ni zagotovljeno. Mladi smo prisiljeni v nakupovanje hitre in nezdrave prehrane, ker so starši v službi in redko koga doma čaka pripravljeno kosilo.
Lahko si predstavljamo zastoje v trgovinah med 14. in 15. uro, ko so mladi iz različnih gimnazij prisiljeni v nakupovanje nadomestka za kosilo.
Pristojni pričakujejo, da bodo z ukrepi preprečili širjenje virusa, v praksi pa ne bo tako.
Mladi bomo še vedno v tesnem stiku med vožnjo z javnim prevozom, pa tudi pred poukom ali po njem. Družili se bomo, se pogovarjali, celo objemali. To je pač del mladosti in razvoja in tega pri mladih ne morete izkoreniniti.
Prav zato si želim, da bi bili ukrepi življenjski in smiselni. Novi koronavirus bo, kot kaže, med nami še dolgo prisoten, morda še vsaj deset mesecev. V tem času bodo razmere enkrat boljše, drugič slabše. Pomembno je, da med epidemijo ne obremenjujemo našega zdravstvenega sistema, zato moramo zavarovati najbolj rizične skupine, predvsem starejše nad 60 let.
A pri tem moramo upoštevati, da mlajši ljudje počasi širijo virus, zato mnoge omejitve v šolah nimajo pravega pomena.
Vzeli nam boste druženje, prostost gibanja in pravico do prehrane v šoli, a vse to ne bo omogočilo upočasnitve širjenja virusa. Tudi z ustavnega vidika je marsikatera omejitev zelo sporna.
Simon Trussevich
Predlagam, da pouk v šolah poteka brez večjih omejitev. Zavzemam se za uporabo mask v skupnih prostorih in za redno razkuževanje, vse drugo pa bi moralo biti stvar osebne odgovornosti posameznika.
Upam, da bomo dovolj zreli in odgovorni, da bomo spoštovali osnovna preventivna priporočila tako v šoli kot tudi drugje. Na takšen način se bomo izognili nepotrebnim neživljenjskim omejitvam in novim okužbam.
Moja največja želja je, da bo v Sloveniji dovolj dobra epidemiološka slika, da bodo lahko šole ostale odprte vse do konca šolskega leta.
Vesel sem, da smo končno doumeli, kako pomembno je izobraževanje in kakšno nesebično poslanstvo opravljajo naši učitelji in profesorji.
Njim in zdravstvenim delavcem gre v tem času posebna zahvala. Hvala, da ste z nami!
Bodite samozaščitni in odgovorni drug do drugega, tako bomo to epidemijo hitreje in lažje premagali.
Simon Trussevich, 2. letnik, Gimnazija Bežigrad, Ljubljana
***
Prispevek objavljamo v okviru projekta Alumni za boljšo znanstveno in zdravstveno pismenost (Alumni Advancing Science and Health Literacy), ki ga sofinancira U.S. Embassy Ljubljana.
