SonjaMoje letošnje poletje bi lahko opisal predvsem kot združevanje prijetnega s koristnim. Naj razložim, zakaj.
Med poletjem mi je vedno vsaj malo dolgčas, in priznajmo si, komu pa ni. Zato imam rad, da sem med počitnicami čim bolj zaposlen. Zakaj? Ravno zato, da nimam časa razmišljati, da mi je dolgčas. In tako sem bil večino časa zdoma.
Ker pa, kot sem že rekel, rad združim prijetno s koristnim, sem se letos s prijatelji kot že leto poprej odpravil iz Šoštanja z avtom – nekateri pa so odpotovali z vlakom – v Olimje, kjer smo kot animatorji pomagali pri njihovem oratoriju.
To je bil koristni del mojih počitnic v Olimju, prijetni šele pride. Prijetno je bilo že to, da smo ob prihodu videli, da ne bomo imeli veliko dela, saj je bil njihov oratorij veliko manjši, kot je naš v Šoštanju, in smo imeli veliko časa za kaj drugega.
Vsak dan, ko smo končali z oratorijem, smo pomagali pospraviti. S tem smo hitro končali, nato pa smo imeli skoraj cel popoldan prost za druge aktivnosti.
Ker je v bližini čokoladnica, je bila ta za punce prva postojanka, če se lahko tako izrazim. Vse so bile navdušene nad tem, da je tako blizu, a so se hitro obrnile, ko so videle, da cene niso prav nizke.
Naslednja točka popoldneva je bil ogled samostana, v katerem smo prebivali. Patri so bili zelo prijazni in so nam veliko povedali o samostanu ter o njihovi stari lekarni. Še vedno se radi pohvalijo, da vsa zelišča pridelajo na svojih vrtovih in tako še naprej vzdržujejo tradicijo.
Z ogledi nismo preveč hiteli, saj smo v Olimju ostali nekaj dni in je bilo časa napretek. Vsak dan smo delali kaj drugega. Nikoli nam ni bilo dolgčas oziroma vsaj meni ni bilo.
Nekega večera so se nekateri izmed mojih prijateljev odločili, da bi odšli igrat košarko v Podčetrtek na igrišče, in ker sem bil najstarejši in sem imel avto, sem bil dežurni voznik. Seveda nič ni bilo zaman. Tudi jaz sem imel nekaj od tega, da sem jih vozil okoli. Kupili so mi večerjo, včasih so mi plačali pijačo, ko smo odšli v trgovino.
Dekleta so ponavadi ostala in pripravljala večerjo za nas ostale. En večer so nam pripravile palačinke. Mislim, da je bilo to tisti večer, ko so fantje odšli v Podčetrtek igrat košarko. Takrat sem imel kar dve obilni večerji. Dekleta so spekla zelo okusne palačinke, ki pa jih je bilo za nas čisto preveč in smo jih ponudili tudi patrom, ki so jih pohvalili; dekleta so bila zadovoljna.
Zadnji večer pred odhodom smo se dogovorili, da se gremo kopat v Aqualuno v Podčetrtek. In seveda sem bil voznik spet jaz (se ne pritožujem, saj sem imel zato plačano kopanje). Šlo nas je seveda toliko, da sem moral opraviti dve vožnji, in obe sta bili nadvse zabavni. Celo pot smo se presmejali, ker je vedno nekdo kaj pozabil ali pa imel kaj preveč. To je bil dan, ki mi bo ostal v lepem spominu. Ko smo se že ponoči vračali nazaj proti samostanu, smo se ustavili še na pici v lokalni restavraciji. In ker se je eden izmed prijateljev javil, da plača večerjo, smo za eno mizo hitro pojedli in izginili. Malo za šalo in malo zares, da ne bi mi ostali z računom.
To so bili res prijetno naporni dnevi poletja. A najbolj zabaven del vsega je bila vožnja nazaj proti domu, saj se mi je že mudilo nekam drugam in sem moral za prijatelje poiskati nekoga, ki bi jih pobral v Zrečah.
Ker smo do Zreč želeli po najkrajši poti, sem v navigacijo na telefonu vnesel končno postajo in odpeljali smo se skozi neznane kraje, čez hribe in doline. Ceste so bile ozke, vijugaste in tudi višinsko zelo razgibane. Ena od deklet, ki je sedela zadaj, je rekla, da jo vožnja spominja na vožnjo z vlakcem smrti. Vsi potniki so se vso pot smejali, ker smo bili še polni vtisov iz Olimja in ker je nato sledila še ta noro zabavna vožnja domov.
To poletje res ne bi moglo biti boljše in mi bo ostalo v zelo lepem spominu. Imam še nešteto drugih zgodb, a te mogoče razkrijem kdaj drugič.
Rok Bačovnik, četrti letnik, Šolski center Velenje
***
Na natečaj Moje poletje je prispelo sedem prispevkov. Med njimi smo izbrali tri najboljše in jih nagradili s priznanjem. Vse prispevke bomo objavili v rubriki Šola in jaz.
Časoris
Sandra
