Časoris
Tinkara s Himbo. Vir: Osebni arhiv
Tinkara s Himbo. Vir: osebni arhiv

Moje potovanje v Namibijo

Letos se mi je obetal drugačen dopust, in sicer potovanje v Afriko, konkretno v Namibijo. Od marca sem že komaj čakala, da bomo sredi avgusta končno šli tja.

Pred potovanjem smo imeli dva sestanka, na katerih me je Zvone s svojimi razlagami osupnil. Avgust je prišel hitro, ampak obenem tudi počasi.

Naše potovanje se je začelo, ko smo s tremi kombiji prispeli v Zagreb na letališče. Tam smo pustili prtljago, se prijavili v sistem, dobili karte za oba leta (torej za v Doho in Windhoek, glavno mesto Namibije) in že smo bili v zraku.

Po 14 urah smo končno pristali v Windhoeku, pobrali prtljago, dobili trpežne avtomobile, nakupili hrano ter pijačo in odšli v neznano.

Prvo noč smo spali ob cesti. Šotore smo postavljali v temi, zakurili smo ogenj, skuhali večerjo in Zvone je spekel odlično meso na žerjavici.

Noč je bila mrzla. Bilo je -1 °C.

Najlepše je bilo spanje v divjini.Foto: Tinkara Kastelic
Najlepše je bilo spanje v divjini. Foto: Tinkara Kastelic

Naslednjo noč smo spali na ogromnih skalah, za na katere smo potrebovali reduktorje. Tam je tako pihalo, da je podrlo dva šotora, vsi ostali pa so bili tik pred tem. Zeblo nas to noč ni, ker smo se pripravili in oblekli vse dolge stvari, ki smo jih imeli s seboj.

To je bilo na jugu Namibije. Bolj ko smo šli proti severu, topleje je bilo in čez dan smo bili lahko v kratkih majicah in hlačah.

Spali smo na različnih mestih, kot so rob ceste, res ogromne skale, ki naj bi bile kamp, ampak je bilo tam samo stranišče na »štrbunk«. Nekajkrat pa smo spali v kampih s pravo kopalnico in wc-ji. Seveda vedno v šotoru.

Enkrat samkrat na celotni poti smo spali v hiškah s šestimi posteljami, kopalnico, majhno kuhinjo in jedilno mizo. Proti koncu našega potovanja smo spali v šotorih s posteljami, torej v glampingu, in eno noč v Dohi v hotelu.

V postelji je bilo po dolgem času zelo prijetno spati, ampak v šotorih mi je bilo bolj všeč.

Vsak večer smo se greli ob toplem ognju pozno v noč. Meni osebno je bil vsak večer nekaj posebnega.

Vsak dan smo imeli nove dogodivščine.

Na obali smo obiskali kolonijo morskih levov. Foto: Tinkara Kastelic
Na obali smo obiskali kolonijo morskih levov. Foto: Tinkara Kastelic

Četrti dan smo šli v puščavo Namib, kjer smo se nekateri povzpeli na Big Daddyja, ki je najvišja sipina na tem območju. Hoja do vrha je bila kar utrujajoča, saj, ko si naredil en korak naprej, si se zaradi puščavskega peska »vrnil« pol koraka nazaj. Ko pa smo prišli na vrh, smo bili vsi zelo zadovoljni. Nazaj smo tekli, se kotalili, skratka, afne guncali.

Potem pa je prišlo zasluženo kosilo. Za kosilo smo se ponavadi ustavili ob robu ceste, pripravili posodo, sendviče in to vse na koncu še pospravili. Posodo smo pomili tako, da smo v dva škafa natočili delovno vodo iz kanistrov. V enem smo jo pomili, v drugem pa splahnili. Posodo smo tako sicer dobro pomili, ampak veliko lažje je bilo, ko smo jo pomili pod tekočo vodo v kakšnem kampu.

Vsakič smo jedli odlično hrano. Za zajtrk smo imeli kruh, marmelado, jajca, šmorn, kosmiče in ostale dobrote. Kakšne dni smo kombinirali zajtrk in kosilo v brunch, večerjali pa smo vedno obilen in zelooooo okusen obrok.

Proti koncu potovanja smo bili dva dni tudi v narodnem parku Etoša. Tam smo videli ogromno živali: zebre, slone, žirafe, hijene, noje, celo leva in levinjo, nosoroge, enega pasovca in še mnogo drugih. Zdi se mi, da smo tam vsi zelo uživali. No, jaz zagotovo sem.

V narodnem parku Etoša so žirafe ovirale promet. Foto: Tinkara Kastelic
V narodnem parku Etoša so žirafe ovirale promet. Foto: Tinkara Kastelic

Bili smo tudi pri afriškem plemenu na severu Namibije, pri Himbah. Tam smo se predstavili poglavarju, ki nam je dovolil prenočiti v njihovi vasi.

Vsak mu je moral povedati svoje ime še vsaj dvakrat, meni pa ni bilo treba. Takoj je bil navdušen, se začel smejati in znova in znova ponavljal »Tinkara«. Ko je videl, da on »nima šans z mano«, mi je predstavil svojega sina in vse tri žene. Bilo je kar smešno.

Vprašali smo ga, če moje ime kaj pomeni, pa je samo rekel, da je sladko ime.

Himbe so plesali v krogu, nato pa smo se jim pridružili še mi. Skuhali so kozo. To je zanje obred, ko se v vasi zgodi kaj pomembnega ali v tem primeru posebnega.

Ta večer si bom najbolj zapomnila.

V 15 dneh Namibije smo prevozili 4.200 km, od tega približno 700 km asfalta. Ostalo je bil makadam in zbita sol s peskom.

Ob večerih nam je Zvone razlagal, kaj bomo počeli naslednji dan in kam bomo šli. Po tem pa smo se pogovarjali, pripovedovali vice, plesali in peli. Kot ponosni Slovenci smo zapeli še Zdravljico.

Zdi se mi, da smo bili vsi med sabo na koncu že kar povezani oz. smo dobro funkcionirali drug z drugim in se razumeli, čeprav smo bili zelo velika in starostno raznolika skupina (26 avanturistov v starosti od 10 do 66 let).

Konec je prišel hitro in nepričakovano. Mislim, da nihče ni bil nad koncem tega izjemnega potovanja navdušen, ampak tako pač to je. Vsega lepega je enkrat konec.

V Dohi smo preživeli skupaj še en dan in v Zagrebu je bil čas za slovo. Ustavili smo se še na dveh bencinskih črpalkah, se res dokončno poslovili, potočili kakšno solzo, dve in že smo bili doma.

Tinkara Kastelic, OŠ Stična, 9. a

Podprite Časoris - poljubno

Časoris

V Časorisu s svojimi zapisi in razmišljanji gostujejo tudi otroci, učitelji, ravnatelji, strokovnjaki in starši.
V prispevkih je zapisano njihovo mnenje, ki ne izraža nujno stališč uredništva.

Vprašanje tedna

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

SMS

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

SMS

Pomagate nam lahko tudi na druge načine: z rednim mesečnim nakazilom, z bančno kartico ali prek PayPala.