Najboljša šesterica je bila izbrana in bili smo pripravljeni za pot. Vendar smo že do tu imeli za sabo dolgo pot.
Prve priprave so bile že ob koncu prejšnjega šolskega leta. Na njih je bilo približno 50 najboljših učencev, ki so se odrezali na tekmovanjih iz fizike, kemije ali biologije.
Po 30 urah srednješolske snovi nas je čakal prvi izbirni test, ki je izločil dvanajst najboljših za drugi krog.
Ta je potekal med poletnimi počitnicami v Trenti, kjer smo ponovno imeli 30 ur srednješolske snovi, mogoče malce zahtevnejše.
Po drugem izbirnem testu nas je bilo najboljših šest izbranih v olimpijsko ekipo.
Olimpijada se je začela 2. decembra 2022, ko smo varno prispeli ob 21:45 (3:45 po našem času) na letališče v Bogoti.
Po 10-urnem čezoceanskem letu so nas po slabi uri čakanja pripeljali do prvega hotela. Tam smo približno dve uri čakali, da so nam dali kartice za sobe. Naslednji dan pa smo se po kratkem čakanju na avtobus napotili k drugemu hotelu, kjer smo preživeli naslednjih deset dni.
Še isti dan nas je čakala otvoritvena slovesnost, nato pa smo imeli prost dan, namenjen spoznavanju hotela in ostale mladine s celega sveta.
Hitro smo se spoprijateljili s Hrvati, saj smo imeli skupnega vodiča Felipeja.
Čeprav ni razumel naših pogovorov, ki so potekali večinoma v mešanici slovenščine in hrvaščine, je Felipe vedno ostal radoživ, saj se je pred tremi leti tudi sam udeležil olimpijade v Katarju, zdaj pa tako kot ostali vodiči končuje srednjo šolo.
Naši dnevi so se začeli ob šestih zjutraj, ko nas je po sobnem telefonu poklical zaskrbljeni Felipe.
Če ni prejel takojšnjega odgovora, je prišel trkat na vrata.
Ob sedmih nas je čakal zajtrk, kjer smo se, če smo bili dovolj hitri, najedli rogljičkov, vafljev, vroče čokolade, ananasa in se napili pomarančnega soka. Zajtrk je trajal navadno do osmih, ko smo se odpravili v pritličje, kjer smo počakali na nadaljnje aktivnosti (test, ekskurzija ali slovesnost).
Po aktivnostih smo se vrnili v hotel, kjer smo imeli kosilo. Velikokrat je bil na voljo le pomarančni sok in zelo posušen riž ter čudno, na videz neužitno meso. Tako smo raje pogledali v kakšno škatlo piškotov, ki smo jih imeli na srečo kar precej.
Popoldnevi so bili prosti, porabili smo jih za prekuhavanje vode v kavomatu ali pa v različnih igrah s kartami.
S prvim dnem naše nastanitve je prišel tudi prvi test z izbirnimi odgovori. Sestavljen je bil iz tridesetih vprašanj, zanj pa smo imeli na voljo tri ure.
Torek je tu, in s tem tudi drugi test – teorija. Ta je bil obsežnejši in zanj smo imeli štiri ure časa.
Sledil je obisk Monserrata, bližnjega hriba, ki presega marsikateri tritisočak. Z vzpenjačo, podobno tisti, ki vodi na Ljubljanski grad, smo se prestavili proti vrhu. Tam smo si s težkim dihom ogledali cerkev in razne ulične trgovinice.
Še zadnji, eksperimentalni del testa je bil pred nami.
Sestavljen je bil iz dveh fizikalnih nalog (elektrika), dveh kemijskih (viskoznost polimerov in kislost neke pijače) in ene biološke (določanje kakavovca).
Ta del nam je razmeroma šel, čeprav je primanjkovalo uporov in časa, še posebej pri fiziki (elektrika).
Po koncu eksperimentiranja smo si oddahnili, saj je bilo prav do zadnjega trenutka napeto, še posebej z odštevalnikom časa na velikem platnu.
Naš izlet se je počasi bližal koncu z zaključno slovesnostjo, kjer smo ponosno pobrali zaslužene (tudi nepričakovane) medalje in šteli medalje drugim, ki smo jih poznali.
Primož Markovič, 9. razred, Osnovna šola Milana Šuštaršiča Ljubljana
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
