»Sosedi so vpili, da bo voda vsak hip pri nas. Gasilci so se naokrog vozili s prižganimi sirenami in govorili nekaj o evakuaciji. Ob desetih je bilo že vse poplavljeno. Začelo pa se je okrog petnajst čez deveto,« svojo tragično izkušnjo o dnevu, ko je reka Savinja poplavila Ločico ob Savinji, opiše 15-letna Izabela Veber.
Nekaj dni pozneje sva se z Izabelo pogovarjali o tem strašljivem dogodku.
»Imeli smo srečo, da smo ob uri, ko je prišla voda, že vsi bili budni. V normalnih okoliščinah bi še spali, vendar smo ravno tisti dan nameravali na dopust v Grčijo, ki smo ga zaradi poplav morali tudi odpovedati. Imeli smo le to srečo, da smo vse stvari že imeli spakirane v avtu. Tako smo se samo usedli v avto in se odpeljali.«
Najprej sta avta nameravala odpeljati le starša, vendar sva se jima potem s sestro pridružili. Potem se nismo več vrnili. Ostali bi ujeti v hiši.
Izabela Veber
Voda je prebivalce Ločice ob Savinji zelo presenetila, predvsem tiste, ki ne živijo tik ob reki, ampak nekaj ulic stran.
Krajani do zadnjega niso verjeli, da bo prišla do njih, dokler ni zavladala norišnica.
»Vsi so v tistem trenutku želeli odpeljati avte. Kar stali smo sredi ulice, saj nihče ni vedel, kam, da jih reka ne bi dosegla.«
Nikoli si nisem predstavljala, da so poplave tukaj sploh mogoče. Mislila sem, da traja veliko dlje, da prispe toliko vode.
Izabela Veber
Vse se je namreč odvilo v kakšnih 15 minutah. Tudi elektrike je zmanjkalo že zgodaj zjutraj, sledile so poplave.
V Izabelini ulici so poplavne vode zalile predvsem kletne prostore. Voda jih je napolnila do stropa.

Voda v njihovo hišo sicer ni prišla. Se je pa to zgodilo pri babici, kjer so potem pomagali čistiti blato.
»Tisto noč so ljudi iz naše ulice tudi evakuirali. Večina je spala v Športni dvorani Polzela, mi smo na srečo odšli k prijateljem,« dodaja.

Zdaj, ko poplav ni več, se ljudje po Sloveniji še vedno spopadajo s posledicami, ki so jih pustile. Črpajo vodo in kidajo blato. Nekateri kraji so še vedno odrezani od sveta.
»Ne morem si predstavljati, kako hudo je bilo tistim, ki so izgubili dom in so jih morali reševati s helikopterji.«
Čeprav smo vsi v redu, sem še vedno v šoku.
Izabela Veber
»Kako so šele ostali? Prizor je bil strašljiv. V takšnih primerih spoznaš, da ni vse samoumevno (predvsem dom, družina in pitna voda) in tudi, koliko so vredni dobri prijatelji, ki ti v takšni stiski priskočijo na pomoč.«
Razmere se umirjajo, a nevarnosti še prežijo.
Slovenci si v tako težkih razmerah pomagamo in zbiramo pomoč.
Državni zbor je medtem sprejel zakon o odpravi posledic naravnih nesreč in 14. avgust potrdil za dela prost dan solidarnosti.
