ČasorisKo sem od razredničarke prejela povabilo k sodelovanju v projektu, sem bila zelo srečna, da takšni projekti obstajajo na naši šoli in da sošolcem lahko približam svojo izkušnjo z migracijo. Med snemanjem mi je bilo na nekatera vprašanja težko odgovoriti, zlasti na tista, ki vključujejo družino in prijatelje.
Maida Ćivić. Vir: Osebni arhiv
Pri vprašanjih o druženju in jeziku smo ugotovili, da smo si mladi enaki in da o večini stvari razmišljamo na podoben način. Strinjali smo se, da je jezik zelo podoben in da je med nami malo razlike.
Najtežje mi je bilo odgovoriti na vprašanje, kako bi opisala Tuzlo, pa sem odgovor prepustila Imeli. Mislim, da bi bil vsak odgovor na to vprašanje subjektiven, saj je Tuzla moje rojstno mesto, v katerem sem doživela najlepše trenutke.
Karkoli bi rekla o Tuzli, je ne bi mogla opisati takšne, kot je v resnici, ker me občutki vlečejo, da o njej rečem vse najboljše.
V Tuzli smo imeli park, kjer smo se otroci pogosto zbirali. Od tam je bil pogled na vse naokoli, ker je bil park malo više. Po šoli smo šli tja, se pogovarjali in družili. Včasih smo si kupili nekaj sladkarij in jih tam skupaj jedli. Čeprav ima Ptuj veliko parkov, ne more nadomestiti našega. Če bi bilo mogoče, bi ta park in družbo, s katero sem šla vanj, prenesla na Ptuj.
Maida Ćivić, 2. a, Gimnazija Ptuj
***
Zgodba je nastala v okviru projekta Skozi oči begunca Društva Humanitas. Med njihovo interaktivno gledališko predstavo so lahko gledalci na lastni koži podoživeli občutke, stiske in kršitve pravic ljudi na begu.
Maja
Sandra
