ČasorisKo govorimo o podnebnih spremembah, najprej pomislimo na škodo, ki se dogaja. Ampak bistveno je, da se zavemo, da smo ljudje vključeni vanje kot skupnost. Posledice čutimo – in čutili jih bomo samo še bolj – na vseh celinah. Od Amerike do Evrope, Azije, Afrike, Avstralije in Oceanije.
Sama želim prispevati, da jih bomo manj občutili. Z okoljem in s podnebnimi spremembami se ukvarjam že od 4. razreda osnovne šole. Začelo se je, ko sem izvedela za palmovo olje. Ukrepala sem po najboljših močeh četrtošolke. Pisala sem bivšemu predsedniku države, prenehala sem kupovati določene izdelke, začela sem ozaveščati druge.
A to zame ni bilo dovolj, zato sem se v 8. razredu priključila organizaciji Mladi za podnebno pravičnost.
Sodelovala sem v kampanji za pitno vodo, pomagala organizirati protest, imela sem tudi ekipo v Kamniku, ki me je podpirala.
V skupini si zmožen narediti veliko več, kot samo peščico stvari.
Posledice podnebnih sprememb ne bodo enake za vse ljudi. V Ameriki, na primer, kjer proizvedejo največ emisij ogljikovega dioksida, bodo ljudje čutili najmanj posledic, v Somaliji, kjer je življenje zelo težko, pa jih bodo čutili največ.
Ljudje, ki živijo v revnih predelih afriške celine, jih bodo občutili pri zdravju in težavah z zagotavljanjem čiste pitne vode ter hrane – vse to pa je osnovnega pomena za človekovo življenje.
V 90. letih je bilo 99 % smrtnih žrtev zaradi podnebnih sprememb iz manj razvitih držav.
Posledice so. In bodo samo še hujše. Pričakujemo lahko več suš, intenzivnejše poplave, potrese, viharje …
Suša je velik problem za afriško prebivalstvo. V Afriki ni urejenih pitnih virov, saj imajo države premalo denarja za to. Po vodo hodijo otroci, stari od devet do enajst let, tudi po šest ur stran od domače vasi. Vodo zajemajo iz mlak ali plitkih vodnjakov. Ker se ukvarjajo z živinorejo in poljedelstvom, to ponavadi pomeni, da si delijo mlake z živino.
To pa ni vse. Kam mislite, da gredo vsi človeški in živalski izločki, če države nimajo urejene kanalizacije?
Bojim se, da imate prav. Prej ali slej pristanejo v tistih mlakah. To je tudi vzrok za številne bolezni, saj take mlake ustrezajo tudi različnim žuželkam – na primer komarjem.
Komarji prenašajo različne bolezni, od malarije do virusa zahodnega Nila, rumene mrzlice, zika, denge in čikungunje. Veliko ljudi umre zaradi teh bolezni, saj tudi zdravstvo ni razvito.
Vsak peti otrok v Afriki je podhranjen. Otroci v Gani, namesto da bi hodili v šolo, delajo v industriji kakava. Kakav se pridobiva iz plodov drevesa kakavovca. Uporablja se za kakavov napitek ali čokolado. Tamkajšnji otroci torej delajo za izdelavo hrane in pijače, ki je še nikoli v življenju niso poskusili. In je na žalost verjetno tudi nikoli ne bodo.
Končni izdelek uvažajo v Evropo, Ameriko in še kam. Tam jih prodajajo po neverjetno nizkih cenah – to nagovori potrošnika – in zato je njihov dohodek toliko večji od dohodka pridelovalca (otroka), ki znaša manj kot en dolar.
Šolstvo v Afriki ni kakovostno. Učitelji so revni, dobijo le skromno plačo. Večina otrok pa sploh nima možnosti šolanja.
Mnogi otroci v šolo hodijo zato, ker tam dobijo nekaj malega za pod zob – moko z vodo – močnik najslabše kakovosti. A za mnoge zmanjka. Poleg tega nimajo elektrike, kar še dodatno bremeni šolstvo – bolj je učinkovito, če imamo projektorje, računalnike – saj to vpliva na našo informacijsko pismenost.
Seveda Afričanom ni všeč to, kar se dogaja. Nemočni so. Če kaj povedo proti takemu sistemu, so v nevarnosti, da jih bodo mučili ali celo ubili.
Podnebne spremembe bodo vse to samo še poslabšale. Zaradi njih lahko pričakujemo več migrantov. Ta pojav imenujemo podnebne migracije.
Druge države migrantov niso pripravljene sprejeti.
Zakaj?
Izgleda, da še nismo dovolj zreli, da bi si delili ta planet. Izgleda, da še nismo na tisti ravni umske razvitosti, da bi začeli sprejemati dejstvo, da smo kljub različnim interesom vsi še vedno ljudje.
Zakon, ki je bil pred kratkim sprejet na zasedanju COP27, je premalo učinkovit. Za preživetje vseh nas – ne le za peščico – bi se morali veliko bolj potruditi in storiti veliko veliko več.
Sprašujem se, če to niso spet samo prazne obljube politikov. Jim je dejansko do tega, da rešimo Zemljo? Njim je lahko govoriti – imajo dovolj denarja, da se bodo rešili. Tudi nekateri multimilijarderji ga imajo.
A nimajo ga vsi. Zemlja pa je od nas vseh. In dokler ne bomo pomagali revnim državam, smo enaki tistim, ki nočejo sprejeti odgovornosti za izpuste ogljikovega dioksida.
Dokler ne spoznamo pomena besede solidarnost, se ne bi smeli imeti za ljudi, ampak za »planetu največjo sramoto«.
Nekaj časa je še ostalo, a ni ga neskončno veliko. Ukrepati moramo takoj, preden se zgodi ekološka katastrofa. Zdaj ni čas za vojne. Vsi skupaj imamo velik izziv: preživeti ali izumreti.
Tamara Tomanić, 1. letnik, Gimnazija Nova Gorica
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
Maja
Sandra
