Počitnice so fajn! A ne vedno za vse.

Martin Kerin, devetošolec z OŠ Toneta Čufarja v Ljubljani, ob koncu šolskega leta ugotavlja, da malo počitnic res ne škodi. A med počitnicami ni vedno vsem fajn.

Pa kje ste, počitnice!

Večina mojih vrstnikov je to pogruntala že dolgo pred mano.

Tuhtali so o večnih počitnicah, o tem, kako ne bi bilo šole, jaz pa sem do tega prišel šele sedaj, ob koncu šolskega leta.

Da, šele sedaj ugotavljam, da malce več počitnic res ne bi škodilo nikomur.

Moje vrstnike je že skoraj od septembra zanimalo, kako bodo našli nekaj prostega časa, ki ga bodo lahko porabili za poležavanje in lenarjenje.

A čeprav nisem (bil) tak, moram reči, da sedaj tudi sam že težko zavračam misel na plažo in visečo mrežo ali pa na poležavanje na kavču v družbi najljubše serije in posodice s čipsom.

Šola je šola in vse, kar smo doslej storili, je bilo, da smo nestrpno čakali na tisti trenutek brez nje, ko se bomo lahko »zares sprostili«.

Nisem ravno tip človeka, ki dela ne bi maral. Rad imam obveznost ali dve, še kakšno dodatno dolžnost in podobno.

Sošolci pa so se o počitnicah veliko pogovarjali; kam bodo šli, kaj bodo tam delali, kako se bodo tam razvajali … In ravno zato se mi zdi, da so počitnice postale skorajda razvada.

Imate tisti, ki hodite v službe, počitnice? In to vsaka dva meseca? Ne? Se mi je zdelo. Zato bi bilo zelo fino, če bi svojemu otroku to kdaj pa kdaj tudi povedali.

Poletne počitnice so namreč dolge in včasih se med njimi nimamo kam dati. In to so tudi počitnice, zaradi katerih je kdo lahko tudi v stiski. Na primer učenci, ki so si pravkar našli prave prijatelje; nekateri bodo morda morali poletje preživeti sami, brez njih. Ločeni bodo za neskončna dva meseca. V tem času se lahko že marsikaj spremeni. In tu so še tisti, ki ne bodo šli nikamor, a so morali pred tem poslušati zgodbe o karibskih otokih in kipu svobode.

Zagotovo pa je več tistih vrstnikov, ki drug drugemu pomagajo. Ki se družijo tudi čez poletje. Ali pa se celo domenijo za skupen dopust. Prijateljev, ki se želijo povezati. In družin, ki v tem času utrjujejo svoje družinske vezi …

To so tiste prave počitniške radosti, zaradi katerih vsako leto znova z veseljem pustimo za seboj ustanovo, v kateri sicer preživimo skoraj celo leto, in se odpravimo na zaslužen oddih. Ustanovo, v kateri se trudimo, mučimo in potimo in zaradi katere smo venomer pod stresom. Saj vsi vemo, da je šola ta ustanova, mar ne?

In zato se tudi jaz veselim počitnic, na katerih bomo spletli še več prijateljskih vezi ali morda celo kaj več od tega. Počitnic, kjer se bomo povezali in spet pripravili na prihajajoče leto, polno obveznosti in novih izzivov.

Martin Kerin, 9. razred, OŠ Toneta Čufarja, Ljubljana