Plesala sem na odru z Måneskini

Skupino Måneskin sem začela poslušati v letu 2020. Navdušili so me s svojo drugačnostjo, spremenili so mi celo okus glasbe, saj me ni več pritegnilo to, kar je bilo »popularno«, rada sem prisluhnila tudi malo starejši pop-rock glasbi.

Måneskin so mi pomagali čez celi dve leti. Upam si trditi, da brez njih ne bi bila to, kar sem.

Lani so objavili datume svoje turneje, a so karte zelo hitro prodali. Nato pa so dodali še koncert v Rimu, in takrat so se prijatelji mojih staršev organizirali, da so jih pravočasno kupili. Zato smo lahko šli na koncert v Circo massimo.

Kupili smo malo dražje karte za zlati del parterja, a sem vseeno želela biti res blizu odra.

Zato smo prišli na vhod devet ur pred koncertom. Čakali smo na soncu, da so nas sploh spustili na prizorišče. Do tja smo tekli, zato smo bili v, recimo temu, drugi vrsti pred ograjo in odrom.

Med koncertom sem zelo uživala, skakala in se drla na ves glas pri vsaki pesmi. Posnela sem zelo malo, saj sem raje uživala z očmi kot prek ekrana telefona.

Zdelo se mi je, da me je basistka Victoria med koncertom nekajkrat pogledala z odra. Mogoče je to samo občutek, a že takrat sem imela dober »filing«.

Vedela sem, da imajo navado pri eni pesmi povabiti na oder nekaj izbrancev iz publike. Ko se je Victoria sprehodila mimo našega dela ograje, je pokazala name, tako da me je varnostnik povlekel čez ograjo. Tako srečo je imelo še okoli 30 fenov.

Ko smo prišli gor, se sploh nisem zavedala, kaj se dogaja. Skakala in plesala sem naokoli. Ko pa sem sredi odra zagledala pevca Damiana, sem stekla do njega. On se mi je nasmehnil in sem ga kar objela.

Potem smo šli vsi skupaj na mali oder, ki je segal v publiko. Tam so nas lahko snemali iz publike.

Še zdaj si kdaj zavrtim posnetek, da vidim, kako nas je bilo videti iz publike.

Måneskin so pred nekaj tedni izjavili, da naj na koncertu čim manj snemamo in čim več uživamo. Tega sem se poskušala držati. A ko smo bili na odru, se nisem mogla upreti, da ne bi snemala. Kljub temu sem na polno uživala in večino časa plesala in pela.

Na koncu smo tudi naredili skupinsko fotografijo, na kateri sem spet objela pevca Damiana.

Pospremili so nas nazaj med publiko, kjer sem se samo usedla na tla in se jokala, drla … In še veliko emocij me je preplavilo.

Živa Gregorič, 8. razred, OŠ Oskarja Kovačiča Škofije