Pika se spominja

S konjem pa je bilo tako, da sem ga dobila šele tretje leto zapored.

Spomnim se dneva, ko me je »oče« Pikinega dneva, ki se je kasneje razvil v festival, gospod Marinšek, poklical in me prosil, naj se po pouku oglasim v njegovi pisarni v kulturnem domu.

Tisti dan, ko mi je povedal, da bom lahko jahala čisto pravega konja, sem bila od navdušenja še ves teden, kot bi rekli v Velenju, »vsa po luftu«.

A ker o ježi nisem imela »blage veze«, je moj ati za pomoč poprosil znanca, ki je … saj ne vem natančno … bržkone bil jahalni inštruktor v velenjskem konjeniškem klubu.

Ta prijazen mladi mož me je teden dni pred dogodkom vsak dan posadil na konja in me brezplačno naučil osnovnih jahalnih veščin – razen galopiranja. 

»Tega draga Pika, zaenkrat še ne boš rabila – vsaj na Titovem trgu ne,« mi je v smehu pojasnil, ko sem radovedno poizvedovala, kako se tej reči streže.

Čeprav veljam za izrazito »nočno ptico«, ki se zlepa ne vda jutranjemu zvoku budilke, sem se tisto soboto (če se ne motim, je takrat Pikin dan potekal še v oktobru) zbudila sama od sebe. 

Ker sem imela zelo dolge lase, mi je pri pričeski morala pomagati mama.

Dve kiti je spletla okoli bakrene žice, tako da sta stali, kot se za Piko šika. A ker Pika brez nogavičke ne bi bila Pika Nogavička, mi je stara mama čez zimo spletla čisto pravo »Pikino nogavičko«, ki je segala visoko nad koleni.

Debelo uro pred začetkom Pikine parade sem že bila pred OŠ Gustava Šiliha, od koder je uro kasneje povorka krenila do Titovega trga.

Kmalu po prihodu sem zagledala možakarja, ki je ob sebi vodil krasnega belega konja. »Saj ne more biti res!« sem si mislila, ko sem ugotovila, da beli lepotec nima črnih pik. Takšen pač ne pritiče Piki Nogavički!

Tega so se očitno zavedali tudi organizatorji, ki so poskrbeli za karton z izrezanimi luknjami, meni pa v roke potisnili čopič in debelo črno tempera barvico. Tako je Konj, za katerega se je izkazalo, da je pravzaprav zelo potrpežljiva kobila, dobil prav simpatično velike črne pike in bil nared za parado.

Ta dan sem praktično preživela na njegovem hrbtu. Še za kosilo me niso spravili iz sedla in sem tako pico pojedla kar med jahanjem po Titovem trgu. Od Konja sem se poslovila šele ob 19. uri, ko se je Pikin dan tudi uradno zaključil. 

A drugi dan … AJEJ … sem se na veliko izogibala vsakršni stopnici. Šele dan kasneje sem namreč na račun »musklfibra« spoznala vse svoje mišice na nogi, za katere sploh nisem vedela, da obstajajo. Tisti dan mi je postalo tudi kristalno jasno, zakaj kavboji hodijo tako na široko. 😉

S Konjem sva se tudi zadnje leto mojega »Pikinega službovanja« odlično ujela. Ker je bilo tisto leto napovedano slabo vreme, so organizatorji dogajanje v okviru Pikinega dneva premestili v velenjsko Rdečo dvorano. Ko sva pred vhodom čakala na zeleno luč za vstop v dvorano, je k nama pristopil simpatični mladi mož s širokim nasmehom. 

»Pa če ta ni za tri glave večji od mene, naj me Ficko razkuštra!« sem si mislila, ko sem morala pošteno dvigniti pogled. 

»Živjo Pika, jaz sem Jan,« se mi je predstavil. 

»Pika Nogavička – osebno,« sem mu samozavestno vrnila nasmešek.

Tega je potem, ko sem ugotovila, da gre za pevca Jana Plestenjaka, ki so ga moje sošolke na gimnaziji tako opevale, nadomestila osuplost. 

A tistega leta ne hranim v spominu toliko po snidenju z Janom Plestenjakom kot po nepopisnem strahu, ki mi je segel prav do kosti.

Kdor namreč verjame, da Pike Nogavičke ni nikoli strah, se pošteno moti.

Si predstavljate, kako sem se počutila, ko so mi tik pred vstopom v nabito polno športno dvorano naznanili, da naj pazim na konja, ker ta ni vajen tolikšne gneče, kaj šele močnega ozvočenja, in lahko zaradi tega podivja.

Za nameček mi je v zadnjih sekundah varnostnik še prijazno namignil, naj konja vodim tako, da bo prestopil vse električne kable, ki so položeni na tla. V nasprotnem primeru bi lahko kable prerezal s kopitom, kar bi pomenilo, da bi mi v najlepšem primeru kitki štrleli še bolj pokonci, kot sta mi že.

A ker je hrabrost Pikina vrlina, sem kljub vsemu z nasmeškom na ustih prijezdila v dvorano, kot da je to nekaj povsem normalnega. Tudi Konj se je držal izjemno hrabro in naravnost zgledno sodeloval z mano, čeprav je bržkone tudi sam čutil tisti cmok v mojem grlu.  

Tatjana Šalej Faletič, Pika Nogavička iz leta 1992 in še kakšnega leta kasneje, a kdo ve, katerega. Saj veste, da Piki številke povzročajo preglavice.