Otroci smo brez meja, meje ustvarjajo odrasli

Sem Ranya, stara sem 12 let in obiskujem OŠ Franceta Prešerna v Kranju. Treniram jazz balet in atletiko. V šoli in izven nje se rada udeležujem priložnosti, ko lahko pomagam. Od lanskega leta sem Unicefova junior ambasadorka in članica otroškega sveta pri Eurochildu.

Veliko se družim z mladimi migranti, ki so v Slovenijo prišli sami, brez staršev, in so nastanjeni v dijaškem domu v Postojni. Redno hodim tja in sodelujem pri različnih delavnicah. Skupaj kuhamo, poslušamo glasbo in se igramo. Letos sem pisala Zvezi prijateljev mladine Slovenije, da omogoči mladoletnikom brez spremstva počitnice na morju. Moji prošnji so ugodili in tako smo avgusta letos odšli v Pacug.

V Pacugu sem z mladoletniki brez spremstva izvedla delavnico v sklopu projekta #PrisluhniSpoznajSpremeni: Upaj si spreminjati svet!. Pogovarjali smo se, v kakšnem svetu si želimo živeti. Vse naše želje smo prikazali z risbami in odtisi naših rok na rjuhi. Ker so fantje iz različnih dežel in nekateri še ne znajo slovensko, smo se pogovarjali malo po slovensko in malo po angleško.

Med pogovorom smo hitro videli, da so naše želje podobne. Vsi si želimo, da se ljudje med sabo ne bi bojevali in da bi bili prijatelji. Fantje so povedali, da je tukaj v Sloveniji veliko bolj mirno. Otroci se lahko svobodno igrajo in so zunaj. V deželah, od koder prihajajo, je to težje, ker je nevarno zaradi vojne in prometa. V Jemnu, kjer sem nekoč živela s svojo družino, z bratcem nikoli nisva šla sama čez cesto, saj ni semaforjev in prehodov za pešce.  

Vsi fantje so povedali, da pogrešajo svoje družine. Nekateri nimajo več mame ali očeta. Tudi jaz močno pogrešam očija, ki se je moral vrniti v Jemen. Pogrešam mojo »džedo« (babico), tete in strice ter našega kužka Rokota. V Sloveniji je lepo, vseeno pa pogrešam veliko stvari iz svojega življenja tam, zato razumem mladoletnike brez spremstva.

Veliko smo se pogovarjali o običajih ter o tem, kako smo za kosilo sedeli na tleh in skupaj jedli iz več posodic, ki so bile na sredini. Fantje iz Afganistana so rekli, da je v Sloveniji zelo čisto, pri njih pa ni, saj ljudje veliko smetijo po tleh. Tudi jaz se spomnim, da je bilo v Jemnu tako. Vsem nam je všeč, da je tu veliko vlakov. Povedala sem, da jih v Jemnu sploh ni, fantje iz Afganistana pa so rekli, da se pri njih vozijo z avtobusi ali starimi avtomobili.

Vmes smo poslušali glasbo, fantje so večinoma dajali afganistanske komade in zraven še plesali. Malo smo tudi packali z barvami. Eden od njih je prijatelju na hrbet naredil odtis roke z rdečo barvo, druga dva pa sta z barvo po obrazu namazala učiteljico. Ful smo se smejali!

Vsem nam je bilo na morju res všeč. En fant je rekel, da je njegovo srce srečno. Mobitelov sploh nismo pogrešali, ker je bilo toliko stvari za početi. Slovenski otroci so se veliko igrali z nami in dokazali, da smo otroci brez meja in da meje ustvarjajo odrasli.

Vesela sem, da sem tudi sama prispevala delček k temu, da bi se mladoletniki brez spremstva imeli na počitnicah lepo in vsaj za trenutek pozabili na težke zgodbe, ki jih nosijo s seboj.

Ranya Waleed Mugalli Zorman, 8. razred, OŠ Franceta Prešerna Kranj