Opomin koncentracijskega taborišča Auschwitz

Dijaki mednarodne mature 3. letnika smo spoznali grozote holokavsta, ko smo si ogledali koncentracijsko taborišče Auschwitz. Odločili smo se, da bomo pripravili razstavo Delo ali smrt za svobodo?, pri kateri smo sodelovali Maj Soklič, Lija Hrastnik, Živa Rozina, Urh Mur in Brina Mohar iz 3. h.

Na odprtju razstave smo se dijaki zahvalili profesorju Marjanu Vebru za organizacijo ekskurzije, nekdanji profesorici Barbki Logar za idejo ekskurzije, profesorju Mihaelu Šorliju za lektoriranje in profesorici Nataši Kne za mentorstvo.

Ob odprtju razstave je Katarina Lija Hrastnik iz 3. h nagovorila dijake in profesorje:

»Sedmega oktobra v  zgodnjih jutranjih urah smo se dijaki odpravili na tridnevno ekskurzijo na Poljsko. Peljali smo se prek Avstrije in Češke, na Poljsko smo prispeli popoldne. Naša prva postojanka je bilo zloglasno taborišče Auschwitz. Tam smo si najprej ogledali krajši film, nato pa je sledil ogled taborišča.«

Obisk nas je vse močno pretresel in nam dal vedeti, da se je pomembno spominjati tudi najhujših dogodkov iz preteklosti in jih ne ponavljati. Ravno to smo z našo razstavo želeli prikazati tudi ostalim, ki Auschwitza niso videli.

Katarina Lija Hrastnik

Maj Soklič iz 3. h je predstavil zgodovino Auschwitza:

»Auschwitz je bilo nemško koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno. Sestavljeno je bilo iz treh glavnih taborišč in okoli 50 manjših. Poimenovano je z nemškim imenom za poljski kraj Oświęcim, ki leži približno 60 kilometrov zahodno od Krakova.

V začetku leta 1940 so nacisti blizu mesta začeli z gradnjo taborišč. Ta so bila glavni element holokavsta, ki je terjal okoli 1,1 milijona žrtev, od katerih je bilo največ Judov in političnih zapornikov.

Taborišče je bilo razdeljeno na tri glavna in mnoge podružnice: Auschwitz I. – koncentracijsko taborišče, Auschwitz II. – uničevalno taborišče (imenovan tudi Auschwitz-Birkenau) in Auschwitz III. – delovno taborišče (imenovan tudi Auschwitz-Monowitz). Tako kot vsa druga koncentracijska taborišča je bilo tudi to pod vodstvom Himmlerjevih esesovcev.

Prvi načrti so bili narejeni v začetku leta 1940. Na začetku so bili ujetniki predvsem intelektualci, zaporniki in uporniki, kasneje po sprejeti odločitvi dokončnega vprašanja pa so bili ujetniki večinoma Judje.

Auschwitz I je bil sestavljen iz več stavb oziroma blokov, nekateri so imeli funkcijo bivanja, drugi pa so imeli druge naloge, kot so bolnišnični oddelek ali centralna pisarna. Za ljudi jim sploh ni bilo mar, po načrtih naj bi vsakemu taboriščniku pripadalo le 0,28 m² površine za spanje.

Taborišče je bilo osvobojeno 27. januarja leta 1945 s prihodom Rdeče armade. Ob prihodu so vojaki našli kar 7,7 tone las, 44 tisoč parov čevljev in še veliko drugih osebnih predmetov.

27. januarja obeležujemo svetovni dan spomina na žrtve holokavsta.«

S to razstavo si srčno prizadevamo, da se taki zločini ne bodo nikoli več zgodili.

Maj Soklič

Večino fotografij za razstavo je prispeval Urh Mur iz 3. h, ki je ob odprtju povedal:

»Fotografije sam ne vidim kot nekakšne vrste umetnosti. Zame je fotografija samo sredstvo prenašanja informacij, zajetje trenutka, zamrznjenega v času. Tako tudi menim, da je moje delo bolj reportaža kakor razstava.

Sledijo si v svojevrstnem zaporedju: najprej od vhoda v Auschwitz I., ulice in stavbe, ki sestavljajo morišče, njegova notranjost, ki se stopnjuje do najhujšega, to je uničevalnega taborišča Auschwitz II. Konec je nekako pomirjujoč, kot pri noveli, saj je zadnja fotografija prav spomenik vsem žrtvam. Marsikdo bi rekel, da lahko vsakdo posname ravno take fotografije. In res je. Njihov namen ni umetniški, pač pa ta, da zgolj prenesejo zgodbe o zločinu, storjenem na kraju, ki ga prikazuje.«

Po eno fotografijo sta prispevali še Ema Bašar in Anja Sitar iz 3. h.

Brina Mohar iz 3. h je na odprtju recitirala svojih pet avtorskih pesmi, ki so tudi del razstave.

1.
Nekoč sem bil študent zagret,
prvi iz svojega razreda,
in vsi poznali moje so ime,
zdaj postal sem le številka 463.

2.
Da po nepotrebnem muči in mori.
To je vse,
kar človeka loči od zveri.

3.
Ko se bliža čas duhov,
okna temna gledajo v svet,
a v sosednji je tovarni
mrak v ognjeni žar odet.
Ta proizvodnja večno gre naprej,
saj v pečeh iz jekla in iz ruše
ne izgoreva premog,
ugašajo človeške duše.

 4.
Naenkrat nisi človek, ampak smet,
pepelno siv pigment za diktatorjev portret.

5.
V zraku dim življenja,
v lužah solze tihega trpljenja.

Maj Soklič, 3. h, Gimnazija Kranj