Opera je svet, v katerem poješ, igraš, plešeš, režiraš, dirigiraš

Adrian Ignjatović je sedmošolec z OŠ Bežigrad. V novi sodobni mladinski operi Všeč si mi nastopa v glavni vlogi dečka Tarika.

Kako je nastopiti v takem glasbenem delu, kaj mu je opera dala in zakaj zdaj bolje razume besede »otroci niso hoteli postati junaki, ki bi jih spremenili v vojake«?

Moje izkušnje v operi

Od malih nog zelo rad pojem. Že v vrtcu sem ves čas poslušal otroške pesmice in si jih prepeval, v šoli pa sem komaj čakal uro glasbe, da bi zapel Mojčino pesem. Ko sem bil v tretjem razredu, je oče, ki je glasbenik, od Glasbene matice dobil vabilo na avdicijo za sodelovanje v mladinski operi Brundibar in mi ga je pokazal. Takoj sem bil za. Izbrali so me za naslovno vlogo dečka Pepija. In takrat  se mi  je odprl nov svet. Sledila je nova opera Hobit, v kateri sem pel Bilba, moje navdušenje za petje je samo raslo.

Po končanem Hobitu so pri Glasbeni matici razpisali avdicijo za novo opero Všeč si mi, tokrat slovenskega skladatelja Damjana Močnika.

Sploh nisem imel pomislekov, ali naj se spet prijavim, čeprav imam vedno več obveznosti v šoli in glasbeni šoli, kjer že šesto leto igram harfo.

Kaj bi pa drugega  počel ob sredah popoldne, edini prosti dan, ki ga imam?

Še večje navdušenje je bilo, ko sem na avdiciji zagledal večino prijateljev iz Hobita.

Opera Všeč si mi je zgodba, ki se lahko zgodi kjerkoli. Vesna in Tarik sta sošolca, postaneta zelo dobra prijatelja in se morata spoprijeti z velikim problemom, ker je on begunec in prihaja iz druge kulture, skratka, je drugačen.

Aprila smo začeli s pripravami. Dobili smo note in pridno vadili vsako sredo. Opera je bila še v nastajanju, tako da je bilo tudi dosti sprememb. Delček opere, arijo Svetloba, smo prvič izvedli že maja v Slovenski filharmoniji na dnevu Glasbene matice.

Kmalu so izbrali soliste; štiri fante in štiri punce. Nekateri prijatelji so me vprašali: »Zakaj toliko pevcev za eno vlogo?« Verjetno zaradi tega, ker smo še vedno otroci. Eni si lahko premislijo in nočejo več peti, lahko nenadoma zbolimo ali celo mutiramo.

Solisti smo imeli večkrat dodatne vaje, ki so bile včasih zelo naporne. Dvakrat smo vsi sodelujoči imeli še intenzivne vaje; konec avgusta smo štiri dni preživeli v Zavodu svetega Stanislava in pridno vadili.

Na obisk so k nam takrat prišli pravi begunci, ki so novi dom poiskali v Sloveniji, in nam govorili o svojem življenju v domačem kraju, o nevarnem potovanju in pobegu v boljše življenje. Naučili so nas nekaj arabskih besed in nam na roko napisali ime v arabščini.

Čeprav sem prej večkrat po televiziji slišal za begunce in na slovenski meji videl žico, ki naj bi nas ščitila pred njimi, se je takrat, ko sem jih osebno videl in slišal njihove žalostne zgodbe, nekaj v meni spremenilo. Bolj sem razumel, kaj pomenijo verzi iz opere »otroci niso hoteli postati junaki, ki bi jih spremenili v vojake.«

Druge intenzivne vaje so bile v času krompirjevih počitnic, ko smo vsak dan prihajali v Glasbeno matico in Cankarjev dom ter pridno vadili. Včasih se mi je to zdelo nepravično, ker je veliko mojih prijateljev odpotovalo nekam, na viber pa so prihajale slike iz različnih krajev, jaz pa moram vsak dan v Cankarjev dom (ki sem ga zelo dobro spoznal). Ampak ko sem se spomnil, da veliko otrok vsak dan prihaja z vseh koncev Slovenije, jaz pa potrebujem s skirojem 15 minut, sem se nehal pritoževati in veselo pel naprej.

Novembra smo imeli vaje tudi čez vikend, ker se je bližala premiera. Vsi smo komaj čakali, da pridemo na oder in staršem in vsej publiki pokažemo, kaj smo delali prejšnje mesece. Premiera je bila zelo uspešna, zdaj se vsak dan vrstijo predstave, jaz pa komaj čakam, da pridem na oder, kot zborist ali pa kot Tarik.

Moje izkušnje s petjem v operi so super. Opera ni samo petje, veliko je igranja, plesa … Spoznal sem nov svet, v katerem lahko poješ, igraš, plešeš, režiraš, dirigiraš, določaš kostume, pripravljaš sceno … in skrbiš za včasih preveč živahne in razposajene mulce, kot naša zborovodkinja Irma.

Šušlja se, da pridne tete iz Glasbene matice že pripravljajo novo opero. Ali bom sodeloval?

Če me bodo sprejeli, zagotovo ja, ker v petju in v glasbi nasploh zelo uživam in ker se dobro počutim na odru. Glasba mi veliko pomeni, starši me podpirajo, pravi prijatelji tudi, čeprav še vedno občasno slišim komentarje. »Ti igraš harfo in poješ v operi? Res si čuuuuden.« Prej sem bil zaradi takih opazk užaljen, danes pa se sploh ne oziram nanje.

Adrian Ignjatović, 7. a razred, OŠ Bežigrad, Ljubljana