ČasorisOkužila sem se s koronavirusom. Vse se je zgodilo precej hitro, v enem tednu. Od sošolke sem se okužila v petek v šoli. Do nedelje sem se počutila kot običajno. A ko sem se v ponedeljek zbudila, da bi šla v šolo, sem se počutila tako slabo, da preprosto nisem mogla vstati iz postelje.
Prvi znaki oziroma bolečine so se mi pojavili v grlu in glavi. Poleg tega so me neizmerno bolele mišice, najbolj hrbet, zato celo ležati ni bilo najbolj prijetno. Za kratek čas sem imela tudi povišano temperaturo, a je popoldne že izginila.
V ponedeljek je tudi moja bolna sošolka dobila sporočilo, da je bila prijateljica, s katero se druži na treningih, pozitivna. Zato se je tudi ona šla testirat, da bi vedela, pri čem je.
V torek me je zbudil klic sošolke: tudi ona je okužena! Postalo mi je jasno, da je velika verjetnost, da sem tudi jaz okužena, saj sem bila v stiku z njo pred tremi dnevi.
Testirat sem se šla v četrtek popoldne. Bilo me je zelo strah, saj sem slišala za izkušnje ljudi, kako jih je zabolelo ob odvzemu brisa. A na koncu sploh ni bilo tako grozno. Malo požgečka na začetku, kasneje malo zapeče, ampak nič hujšega.
Povedali so mi, da me bodo poklicali v 24 urah, če bo test pozitiven.
V petek sem bila cel dan neučakana, ko sem čakala, ali bo telefon zazvonil ali ne. Na žalost se je zgodilo tisto, kar me je najbolj skrbelo. Zazvonil je telefon, kar je pomenilo, da sem okužena tudi jaz.
Najbolj me je bilo strah za vse ljudi, s katerimi sem bila v stiku. Strašila me je misel na to, da sem morda koga okužila. Kmalu so se šli testirat tudi moja starša in brat. Naslednji dan smo dobili klic, da so tudi oni okuženi.
In tako se je začela naša dogodivščina. Kar se tiče počutja, smo jo vsi dobro odnesli, saj se nobenemu ni zgodilo nič hujšega od glavobola ali kašljanja.
Karantena je trajala dober mesec dni. Kar hitro je minilo. Ker poleg šole vsak dan obiskujem tudi plesne vaje, sem bila žalostna, ker se jih ves ta čas nisem mogla udeležiti.
Na plesnih vajah sem bila zadnjič v nedeljo, torej tri dni po tem, ko sem se okužila od sošolke. Ker imamo treninge v dvorani, v zaprtem prostoru pa se virus zelo hitro prenaša, je bilo skupno okuženih 11 plesalcev.
To dejstvo me je močno presenetilo. Zelo me je zaskrbela resnost situacije. O tem vsak dan slišimo v vseh medijih, pa se je mogoče niti ne zavedamo. Ko zboliš in vidiš, kako hitro se okužba prenaša med ljudmi, se zaveš, da se moramo za zajezitev virusa vsi začeti obnašati bolj odgovorno. Torej, nositi maske v družbi in zaprtih prostorih, ohranjati varnostno razdaljo, razkuževati roke, zračiti prostore …
Danes se jaz in moja družina počutimo bolje, veseli smo, da je bila naša izkušnja s koronavirusom hitra in nam ni pustila posledic.
Aneja Pirš, 1. letnik, Gimnazija Ledina, Ljubljana
***
Želiš deliti svojo zgodbo iz domače učilnice z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
