ČasorisDijaki smo se 9. februarja 2021 zbrali na Trgu svobode v Mariboru.
Čeprav nihče ne ve, koliko nas je dejansko bilo, bi sama zaokrožila število na okroglo stotico. Nosili smo maske in držali varnostno razdaljo, hkrati pa glasno vzklikali: »Vrnite nam prihodnost, zahtevamo ŠOLO!«
Po uvodnem nagovoru so do nas glasnejših pristopili policisti in zahtevali naše osebne dokumente. Direktiva od zgoraj se je glasila, naj se popiše samo tiste, ki nosijo transparente. Toliko o kršenju Zakona o nalezljivih boleznih.
Na vprašanje, zakaj nas popisujejo, smo dobili preprost odgovor, ki se je v danem trenutku zdel celo iskren. Da gre za rutino in da se nam ne bo prav nič zgodilo, ker so takšni postopki zgolj postopki za voljo postopkov, z drugimi besedami utečena praksa.
Potem smo začeli s protestnim sprehodom po mariborskih ulicah, prisluhnili govoru doktorice Emilije Stojmenove Duh in »šolski pohod« zaključili kakšno uro kasneje. Množico dijakov nam je uspelo pripraviti do kričanja, po objavi Večerovega članka naslednjega dne pa je začel spomin na protest že počasi bledeti.
Vrnili smo se pred aluminijaste okvirje bledikave svetlobe in čakali na novice, ki bi morebiti naznanile odpiranje šolskih vrat.
Dva tedna kasneje smo po pošti prejeli pisemske pošiljke: tisti, ki so bili za časa protesta že polnoletni, so prejeli plačilne naloge, trije mladoletniki pa obvestilo o podanih obdolžilnih predlogih na Okrajno sodišče v Mariboru.
Bila sem zaprepadena, razočarana in besna, sploh ko sem na našo situacijo pogledala širše, v povezavi z odlokom, ki prepoveduje protestiranje, čeprav je zbiranje skupine do desetih oseb dovoljeno. Naenkrat se je krateni pravici do šolanja pridružila nova krivica. Pravica, ki nam je bila v tem primeru kršena, je resnejša, osnovnejša in primarna.
Katarina Kolar
Ker se je naša apolitična zahteva nanašala na kritiko vladnega (ne)ukrepanja in ignorance mnogih pozivov, smo bili na represivni način utišani in ustrahovani.
Znašli smo se v poziciji, kjer temeljne svoboščine ne obstajajo. Z nemilostjo glob, položnic in preračunavanja se namreč ne bi mogli uspešno spopasti brez primerne pravne pomoči (hvala, Pravna mreža za varstvo demokracije) in splošne podpore v slovenski javnosti.
Zdi se, da je mariborski primer vzbudil toliko pozornosti zato, ker smo tarče prav mladi posamezniki, ponekod imenovani otroci, drugje mladi odrasli ljudje, ki so »dolžni sprejeti odgovornost«.
V vsakem primeru je aktivna mladina nekaj, kar bi si naj želela vsaka država. Mi pa smo – bolj kot kadarkoli prebujeni, ker se nesposobnost politike glede izobraževalnega sistema ni še nikoli čutila tako neposredno.
Katarina Kolar
Premik v tej smeri smo dosegli s pomočjo iniciative Zahtevamo šolo ter ob medijski in vsesplošni podpori.
V šole se vračamo že ta teden po modelu C (ki je sicer zgolj prehodna rešitev), kar zagotovo predstavlja uspeh.
Odlok o prepovedi shodov pa še zmeraj velja. Akcija protesta je v Sloveniji kaznovana, ker je prepovedana. Protestniki prejemajo globe zaradi hupanja, kolesarjenja in igranja nogometa.
In žal mi je, da mi trditev več ne odzvanja v ušesih tako močno, kot bi mi včasih. Tovrstno donenje je postalo naš vsakdan in moja ušesa, četudi prebujena, so vajena absurdov. Nujno je, da ne postanemo otopeli in odpremo vse čute, da čim intenzivnejše zaznamo grotesko, v kateri živimo, ter se ji upremo.
Vsak po svoje, kjer pač lahko, ker korona (ob upoštevanju vseh ukrepov!!!) ni več izgovor.
Katarina Kolar, 3. f, II. Gimnazija Maribor
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednik@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
Maja
Sandra
