Prejšnji četrtek me je v dijaškem domu na Poljanski v Ljubljani zbudil močan vonj dima.
Mislila sem, da kdo od dijakov kaj kuha in se je prismodilo. Poskušala sem zaspati, zato sem si čez nos in usta poveznila odejo.
Vonj je bil premočen in dražilo me je. Vstala sem in pogledala, kaj se dogaja.
Soba je bila rahlo zakajena. Pogledala sem skozi okno, če se slučajno zunaj kaj dogaja. Nič.
Nataknila sem si natikače in šla proti vratom. Na hodniku sem zagledala gost dim. Nisem videla niti pol metra pred sabo. Hitro sem zaprla vrata in zbudila svojo cimro z besedami, da nekaj gori.
Ker sem mlada gasilka, mi je po glavi šlo samo to, kaj lahko naredim. Ujeti sva bili v 4. nadstropju.
Spomnila sem se, da moraš ob požaru, če ostaneš ujet v sobi, položiti mokro brisačo pod vrata.
Hodnik je bil poln gostega dima, zato nisva mogli do vode. Pod vrata sva dali brisačo in upali na najboljše.
Odprli sva majhno okno v sobi, da bi prišli do vsaj nekaj svežega zraka. Zaslišali sva, kako dijakinje iz sosednjih sob kričijo na pomoč.
Opazila sem, da so spodaj gasilci z dvižno lestvijo in da nas bodo rešili. Odprli sva večje okno in čakali, da pridejo po naju.

Čez nekaj časa so se prebili do našega nadstropja in naju iz zadimljene sobe reševali z dihalno masko.
Po kakšni uri so nas premestili v sosednjo stavbo, kjer so za nas poskrbeli z oblekami, odejami, hrano in pijačo. Nekateri so celo odstopili svoje postelje.
Ko smo bili vsi na varnem, sem poiskala prijateljico, ki z mano obiskuje gasilce.
Povedala je, da je njihovo stopnišče zbujal varnostnik, ki je kričal: »Vsi ven, gori!«
V takšnih primerih je pomembno, da te ne zgrabi prevelika panika, ker lahko storiš kaj nepremišljenega.
Če si ujet v stavbi in ne moreš ven ne po hodniku ne skozi okno, je najbolje, da počakaš, da te pridejo rešit.
Moraš biti viden. Odpri okno, prižgi luč in kriči na pomoč.
Čeprav so se mnogi že vrnili v dijaški dom, se midve s cimro še ne bova.
Težko mi je.

Dodaj komentar