Časoris
Antonija Senčar je imela šest let, ko so Nemci njo in njeno družino odpeljali v delovna taborišča v Šlezijo. Tam je preživela štiri leta. Foto: Saša Petejan/Časoris
Antonija Senčar je imela šest let, ko so Nemci njo in njeno družino odpeljali v delovna taborišča v Šlezijo. Tam je preživela štiri leta. Foto: Saša Petejan/Časoris

O življenju taboriščnikov sem veliko izvedela od nekdanje taboriščnice

Na Gimnaziji Jožeta Plečnika v Ljubljani sem pripravila in izvedla intervju z izgnanko, gospo Antonijo Senčar.

Kot deklica je vojno preživela v štirih različnih nemških taboriščih.

Vse družine iz njene vasi Zgornji Obrež pri Artičah blizu Brežic so bile preseljene v nemška preselitvena taborišča. Gospa Senčar je tedaj ravno začela z osnovno šolo.

200 gimnazijcev je prek njene osebne zgodbe spoznalo marsikaj o življenju v nemških taboriščih med 2. svetovno vojno.

Pogovor je nastal v sklopu raziskovalne naloge, s katero sem želela o tej temi izvedeti več, kot izvemo pri pouku zgodovine.

Zanimalo me je, kako so tedaj živeli Slovenci v nacističnih delovnih taboriščih.

Junija 2022 sem se skupaj z nekaterimi drugimi dijaki iz Slovenije in zamejstva udeležila sprejema, ki ga je pripravil tedanji predsednik države Borut Pahor.

Na sprejemu je gostil preživele iz druge svetovne vojne. Tudi gospo Senčar.  

Pričevanja so se me zelo dotaknila, zato sem si sposodila knjigo Dnevnik Ane Frank.

Knjiga mi je ponudila nov pogled na življenje otrok in mladostnikov v drugi svetovni vojni.

Ob pričevanjih preživelih in ob branju knjige se je v meni zbudila želja po  poglabljanju v dogodke tistega časa.

Ker menim, da je izjemno pomembno poznati in širiti zgodbe izgnancev ter negovati tovrstne spomine, sem zgodbo gospe Senčar z veseljem približala drugim dijakom naše šole.

Poudarila je, kako hudo je bilo otrokom, ko so jim spremenili ime. Ona ni bila več Tončka, ampak Antonija.

Svet se ji je ponovno sesul, ko so ji zapovedovali, da mora skrivati čustva.

Prevzgajali in ponemčevali so jih. »Pomagali boste graditi veliko Nemčijo. Pozabite domovino in vse, kar je doma,« so jim govorili.

Glavni cilj intervjuja je bil zbližanje dijakov s tematiko vojne, s poudarkom na grozotah, ki so jih doživljali slovenski izgnanci.

Poleg tega sem mogoče želela še katerega izmed dijakov navdušiti nad tem, kot sem navdušena sama.

Pogovor z Antonijo Senčar je nastal v sklopu raziskovalne naloge, s katero je Sara Anžur želela o temi izvedeti več. Sodelovala je tudi veleposlanica Blanka Jamnišek z ministrstva za zunanje in evropske zadeve. Foto: Saša Petejan/Časoris
Na pogovoru z Antonijo Senčar je sodelovala veleposlanica Blanka Jamnišek z ministrstva za zunanje in evropske zadeve. Foto: Saša Petejan/Časoris

Če so dijaki zbrano poslušali, so lahko pridobili ogromno znanja o delovnih taboriščih. To je bistvenega pomena pri ohranjanju spomina na osebne zgodbe.

S takšnim znanjem o preteklih dogodkih se lahko zavarujemo pred ponovitvijo vojnih grozot.

Njihove zgodbe niso samo poučne, ampak so predvsem zanimive. Za marsikoga bolj kot prebiranje učbenikov.

Vojna ne prinaša koristi, le trpljenje. Nekateri se te lekcije iz zgodovine nikoli ne naučijo. Vir: Pixabay
Vir: Pixabay

Prebrala sem veliko groznih in srce parajočih zgodb družin, živečih v taboriščih v času druge svetovne vojne.

Zato sem vedela, kako pomembne so pri ozaveščanju mnogih, ki jim to področje ni tako znano.

Izjemno pomembno je poznati takšne, bolj žalostne zgodbe, da bi lahko v celoti razumeli zgodovino.

K zanimivemu pogovoru so prispevale Blanka Jamnišek, Antonija Senčar, Sara Anžur in Petra Štampfl. Foto: Saša Petejan/Časoris
K zanimivemu pogovoru so prispevale Blanka Jamnišek, Antonija Senčar, Sara Anžur in Petra Štampfl. Foto: Saša Petejan/Časoris

Zato sem bila hvaležna, da je bila gospa Senčar pripravljena z menoj deliti svoje življenje in njegove najtemačnejše delčke.

Pri delu sem imela ogromno podporo mentorice profesorice Petre Štampfl, ki mi je nudila pomoč tudi, ko se je kaj zataknilo.

Sara Anžur, 3. letnik, Gimnazija Jožeta Plečnika Ljubljana

Slovarček

Ponemčevanje je proces prilagajanja nemškemu načinu življenja in mišljenja.

Internacija je prisilno bivanje pod nadzorom na določenem mestu, navadno v taborišču.

***

Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.

Podprite Časoris ozka pasica Časko

Časoris

V Časorisu s svojimi zapisi in razmišljanji gostujejo tudi otroci, učitelji, ravnatelji, strokovnjaki in starši.
V prispevkih je zapisano njihovo mnenje, ki ne izraža nujno stališč uredništva.

Dodaj komentar

Vprašanje tedna

Podprite Časoris

Pomagajte nam ohraniti Časoris.
Brez vas ni nas.

SMS

Pošljite sms Casoris5 na 1919 in darujte 5 evrov.

ali

SMS

Pomagate nam lahko tudi na druge načine: z rednim mesečnim nakazilom, z bančno kartico ali prek PayPala.