ČasorisNa Gimnaziji Jožeta Plečnika v Ljubljani sem pripravila in izvedla intervju z izgnanko, gospo Antonijo Senčar.
Kot deklica je vojno preživela v štirih različnih nemških taboriščih.
Vse družine iz njene vasi Zgornji Obrež pri Artičah blizu Brežic so bile preseljene v nemška preselitvena taborišča. Gospa Senčar je tedaj ravno začela z osnovno šolo.
Ko so nas Nemci odpeljali, se mi je zrušil svet. Zrušile so se mi sanje in otroštvo.
Antonija Senčar
200 gimnazijcev je prek njene osebne zgodbe spoznalo marsikaj o življenju v nemških taboriščih med 2. svetovno vojno.
Pogovor je nastal v sklopu raziskovalne naloge, s katero sem želela o tej temi izvedeti več, kot izvemo pri pouku zgodovine.
Želela sem razumeti občutke in stiske taboriščnikov.
Zanimalo me je, kako so tedaj živeli Slovenci v nacističnih delovnih taboriščih.
Junija 2022 sem se skupaj z nekaterimi drugimi dijaki iz Slovenije in zamejstva udeležila sprejema, ki ga je pripravil tedanji predsednik države Borut Pahor.
Na sprejemu je gostil preživele iz druge svetovne vojne. Tudi gospo Senčar.
Pričevanja so se me zelo dotaknila, zato sem si sposodila knjigo Dnevnik Ane Frank.
Knjiga mi je ponudila nov pogled na življenje otrok in mladostnikov v drugi svetovni vojni.
Ob pričevanjih preživelih in ob branju knjige se je v meni zbudila želja po poglabljanju v dogodke tistega časa.
Pri pouku zgodovine izvemo množico podatkov, a pogosto pogrešam osebne zgodbe žrtev in njihovo intimno doživljanje.
Ker menim, da je izjemno pomembno poznati in širiti zgodbe izgnancev ter negovati tovrstne spomine, sem zgodbo gospe Senčar z veseljem približala drugim dijakom naše šole.
Poudarila je, kako hudo je bilo otrokom, ko so jim spremenili ime. Ona ni bila več Tončka, ampak Antonija.
Svet se ji je ponovno sesul, ko so ji zapovedovali, da mora skrivati čustva.
Prevzgajali in ponemčevali so jih. »Pomagali boste graditi veliko Nemčijo. Pozabite domovino in vse, kar je doma,« so jim govorili.
Velika sreča je bila, da je v internaciji niso ločili od staršev, je dejala.
Glavni cilj intervjuja je bil zbližanje dijakov s tematiko vojne, s poudarkom na grozotah, ki so jih doživljali slovenski izgnanci.
Poleg tega sem mogoče želela še katerega izmed dijakov navdušiti nad tem, kot sem navdušena sama.
Če so dijaki zbrano poslušali, so lahko pridobili ogromno znanja o delovnih taboriščih. To je bistvenega pomena pri ohranjanju spomina na osebne zgodbe.
S takšnim znanjem o preteklih dogodkih se lahko zavarujemo pred ponovitvijo vojnih grozot.
Tako pri pisanju raziskovalne naloge kot tudi pri izvedbi intervjuja na šoli sem čutila izjemen ponos.
Menim, da je bila izkušnja za mnoge dijake enkratna, saj se dandanes redko govori o takšnih temah. Še posebej redko pa imamo možnost v živo poslušati pričevalca.
Njihove zgodbe niso samo poučne, ampak so predvsem zanimive. Za marsikoga bolj kot prebiranje učbenikov.
Prebrala sem veliko groznih in srce parajočih zgodb družin, živečih v taboriščih v času druge svetovne vojne.
Zato sem vedela, kako pomembne so pri ozaveščanju mnogih, ki jim to področje ni tako znano.
Izjemno pomembno je poznati takšne, bolj žalostne zgodbe, da bi lahko v celoti razumeli zgodovino.
Zato sem bila hvaležna, da je bila gospa Senčar pripravljena z menoj deliti svoje življenje in njegove najtemačnejše delčke.
Pri delu sem imela ogromno podporo mentorice profesorice Petre Štampfl, ki mi je nudila pomoč tudi, ko se je kaj zataknilo.
Sara Anžur, 3. letnik, Gimnazija Jožeta Plečnika Ljubljana
Slovarček
Ponemčevanje je proces prilagajanja nemškemu načinu življenja in mišljenja.
Internacija je prisilno bivanje pod nadzorom na določenem mestu, navadno v taborišču.
***
Želiš deliti svojo zgodbo z nami? Piši nam na urednistvo@casoris.si. Z veseljem jo bomo prebrali in objavili.
Nina
Sandra
